NOVIČKE S TEBOJ SEM

anapavec

Travmatičen porod – trn v peti

Tolikokrat utišamo mamico, ki se sprašuje, kaj se je dogajalo med njenim porodom, naj bo srečna, da ima zdravega otroka, vse ostalo pa bo kmalu pozabila.

 

Velikokrat slišim zgodbe žensk, ki leta in leta ostajajo zakopane globoko v njihovi notranjosti in nepredelane čakajo na trenutek, da bi lahko bile izpovedane, ozdravljene. Nismo kultura, ki bi nudila varen prostor za izražanje materinih občutkov po porodu.

Občutki ženske pa so lahko zelo mešani. Od jeze, razočaranja, oropanosti do nemoči, strahu, zmedenosti. Pogosto se z njimi ne more sproti ukvarjati, zato so v njej potlačeni, razen ko se ji vsiljujejo razne misli, razpoloženja … Večkrat mama ne ve, da je nihanje razpoloženja lahko tudi posledica posttravmatskega stresnega sindroma, ne le “hormonov” in poporodne otožnosti, ki naj bi bila “normalna” za vsako novopečeno mamico.

Včasih so z neprimerno oskrbo pri porodu povezane tudi fizične težave, s katerimi se mora mati v občutljivem poporodnem obdobju dodatno spopadati. Pogosto ti “stranski učinki” niso priznani kot posledica neprimerne oskrbe pri porodu, ampak kot normalen del tega, da postaneš mama, na primer inkontinenca, bolečine v križu, bolečine v sramni kosti, bolečine med spolnimi odnosi, velik razmik med trebušnimi mišicami …

ZAKAJ POGREVAŠ STARO ZGODBO?

Aktivno predelovanje pretekle težke porodne izkušnje je precej pogumen korak, saj je neprijetna porodna zgodba pogosto trn v peti – moti normalen potek življenja. Bližnja okolica ne more razumeti, zakaj se mati vrača v preteklost in pogreva staro zgodbo. Ne razumejo, da se ji lahko neprestano vrivajo spomini in misli na dogajanje ob porodu. Še posebej, če mati nima fizičnih težav, je težje uvideti, zakaj se preprosto ne more sprijazniti s tem, kako je njen porod potekal.

Aktivno predelovanje pretekle težke porodne izkušnje je precej pogumen korak, saj je neprijetna porodna zgodba pogosto trn v peti.

Za zdravstveno osebje v porodnišnici  je slaba porodna izkušnja trn v peti, ker bi se morali zamisliti nad tem, kaj rutinsko počnejo in kaj so naredili v konkretni situaciji. Zaradi velike množice žensk, ki gre dnevno skozi njihovo oskrbo, se težko postavijo v kožo ene osebe, ki ji je porodna izkušnja korenito spremenila življenje. Ženske bi morale biti hvaležne, da je zdravstvena oskrba taka, kot je, in ne še slabša. In čeprav imamo Zakon o pacientovih pravicah, še vedno velja nenapisano pravilo, da je bolje, če smo porodnice lepo tiho, pridne, ubogamo, ničesar ne sprašujemo in se ne pritožujemo.

MAMICE, KI SO JI PRI PORODU POVZROČILI NEPOPRAVLJIVE POSLEDICE, SE SPLOH NE SPOMNIJO

Avgusta 2016 je sodišče v Alabami v ZDA dosodilo 16-milijonsko odškodnino materi, ki je porodnišnico, v kateri je rodila, tožila zaradi zavajanja in neprimerne porodne oskrbe.[1]

Caroline Malatesta je namreč zaradi visokih upov, ki jih je polagala v osebje porodnišnice, saj je ta promovirala svojo žensko-osrediščeno oskrbo v obsežni marketinški akciji, zamenjala porodno okolje za rojstvo svojega četrtega otroka. Vendar zdravnika, s katerim je bila v stiku v nosečnosti, ni bilo na službenem mestu, osebje, ki je zanjo skrbelo v porodni sobi, pa ni imelo prav nič posluha za njen porodni načrt oziroma želje po individualizirani porodni oskrbi.

Kljub njenim prošnjam so jo polegli v posteljo in jo priklopili na napravo za spremljanje otrokovega srčnega utripa ter ji onemogočili prosto gibanje (čeprav je njihov marketinški oddelek med drugim oglaševal ravno možnost prostega gibanja med porodom). Iz neznanega in nikoli pojasnjenega razloga so jo med potiskanjem na silo skušali iz položaja na vseh štirih prevaliti na hrbet, kar jim je slednjič uspelo, vmes pa je ena od babic šest minut zadrževala otrokovo glavico v porodnem kanalu, da se ne bi porodila, preden bi mama ležala na hrbtu. Ta nasilen poseg je pri Caroline Malatesta povzročil trajne in nepopravljive poškodbe živca, zaradi katerih je nezmožna normalno živeti in skrbeti za svoje štiri otroke.

Poškodbe v takem obsegu zaradi neprimerne porodne oskrbe so redke, vendar pa je zanimivo, kako se je porodnišnica med sodnim procesom zagovarjala za dejanja svojega osebja.

Čeprav imamo Zakon o pacientovih pravicah, še vedno velja nenapisano pravilo, da je bolje, če smo porodnice lepo tiho, pridne, ubogamo, ničesar ne sprašujemo in se ne pritožujemo.

Prvič, nihče od prisotnih se ni posebej spominjal okoliščin poroda Caroline Malatesta. Zdelo se je, kot da je postopek, ki so ga pri njej uporabljali, nekaj povsem običajnega. Drugič, odvetniki porodnišnice so trdili, da je bilo osebje, če je v resnici ravnalo tako, kot sta navajala zakonca Malatesta, gotovo imelo dober razlog za svoje ravnanje – na hrbet so jo polegli za njeno in otrokovo dobro. Varnost je na prvem mestu. Tretjič, Caroline je med sodnim procesom ugotovila, da osebje na porodnem oddelku sploh ni bilo seznanjeno z vsebino promocije, ki so jo izvajali na marketinškem oddelku porodnišnice – torej, porodnišnica je promovirala “naravni porod” in “žensko-osrediščeno oskrbo”, v resnici pa ni naredila ničesar, da bi izboljšala svoje prakse in jih uskladila s sodobnimi smernicami in z dokazi podprto medicino.

SKRBETI ZA OTROKA MED PORODOM POMENI SKRBETI ZA NJEGOVO MATER

Zelo pomenljivo je, kako je dogajanje o procesu predelovanja svoje porodne izkušnje komentirala Caroline:
“Posebej težko mi je bilo zaradi občutka izdaje. Zaupala sem porodnišnici pri enem od najpomembnejših in svetih dogodkov v svojem življenju, počutila pa sem se, kot da bi me prežvečili in me izpljunili. Toliko žensk, tudi jaz, slišimo, da je “najbolje biti fleksibilen, ker je porod nepredvidljiv.” Mislim, da je to ena najbolj zlorabljenih fraz pri porodu, ko bi radi preusmerili žensko izbiro. Da, porod je nepredvidljiv in izida nikoli ne moremo zagotoviti. Vendar pa ne smemo zamešati oskrbe z izidom. Noben zdravstveni strokovnjak ne more zagotoviti dobrega porodnega izida, vendar pa lahko zagotovi, da bo nudil z dokazi podprto oskrbo in podporne ukrepe, ki bodo kar se da izboljšali možnosti, da dosežemo zdrav porod.”

Nadaljuje še o občutkih spoprijemanja s slabo porodno izkušnjo: “Pogosto smo označene kot sebične, če nas vznemirja naša porodna izkušnja – kot da nismo hvaležne za zdravega otroka – kot da se izkušnja in zdravje med seboj izključujeta in kot da nista neposredno povezana. Vprašajte mojo družino, kako pomembno je materino zdravje, tako čustveno kot telesno, za dobrobit njenega otroka. Ključno je. Noben zdravstveni strokovnjak, ki je zmožen mater obravnavati nespoštljivo, ne more trditi, da to počne iz neke plemenite skrbi za otroka. Skrbeti za otroka pomeni skrbeti za njegovo mater.”

Danes, 10. decembra, obeležujemo svetovni dan človekovih pravic. Šele v zadnjih letih se je mednje uvrstila tudi pravica žensk do spoštljive in kakovostne obporodne oskrbe.[2] Vendar seznanjenost s pravicami ni dovolj, mora preiti v prakso, predvsem pa v miselnost zdravstvenega osebja – da zakona ne bodo spoštovali le zato, ker bodo sicer zašli v težave, ampak ker jim tako narekuje osnovno spoštovanje do vsake ženske.

Viri:

[1] Pascucci, Cristen: Mom Sues for Bait & Switch in Maternity Care. Dostopano dne: 8. 12. 2017
[2] Smernice SZO za preprečevanje in odpravljanje nespoštovanja in zlorabe pri porodu

Članek je bil prvotno objavljen na portalu Iskreni.net.

Drobne radosti in bridkosti dela od doma

Je lepo in brikdo hkrati. Lepo je, ko imam jutranji mir in mi besede kar same od sebe letijo, ko si vzamem odmor, srkam sladko kavico, se zazrem v jesensko listje zunaj in v igrivo veverico na sosedovem drevesu … Bridko pa je, ko zboli otrok, se mi nagrmadijo še druge obveznosti, manjka spanja in navdiha ni od nikoder…

Tale citat iz Martina Krpana me drži pokonci v dneh, ko se moram držati rokov, ne glede na to, da se naš mali svet doma vsak dan znova podira in na novo sestavlja (z veliko mojega truda, pomoči in energije).

“Zapomnite si, cesarost, kar sem obljubil, storil bom, čeprav od jeze popokajo vsi obrekovalci, ki me mrazijo pri vas. Da bi le vsi ljudje vselej držali se svojih besedi tako, kakor se mislim jaz, ako me Bog ne udari; pa bi nihče ne vedel, kaj se pravi laž na zemlji! Toda svet je hudoben ter ne pomisli, da je Bog velik, človek majhen.”

Jesensko vabilo v klub S TEBOJ SEM

Moj mož se poleti rad pošali, da se za naju počitnice začnejo septembra 🙂 Zame to na nek način res velja, saj kar lažje zadiham, ko se zjutraj v veži poslovim od šolarjev in objamem mlajša otroka pred odhodom v vrtec, naredim kratek “pospravljalni obhod” po hiši, nato pa sedem za pisalno mizo in pričnem z ustvarjalnim delom, po katerem se vse poletje tako hrepenela in ga lahko užila le po drobcih.

Letošnja jesen je še posebej drugačna, saj je šla v vrtec tudi najmlajša hčerka, kljub temu pa čutim, da se v trenutni družinski situaciji lahko osredotočim le na določene vrste dela – takega, ki ga lahko opravljam od doma in mi ne pobere preveč čustvene energije, ki jo popoldne še kako potrebujem. Zato sem posebej vesela prevajalskih ponudb, ki so mi prišle na pot. V tem letu sem spremljala “le” dva poroda, do nadaljnjega pa ne nudim doula storitev, saj je to nemogoče združevati z resnično dobro podporo ženskam in parom v pričakovanju ter našo družinsko logistiko.

Članke s spletne strani naravniporod.si, ki ste jih tako pohvalili kot nepogrešljive v vaši pripravi na porod (če me spremljate že tako dolgo, resnično hvala!), bom postopoma preoblikovala v gradiva za novo spletno stran, ki je v nastajanju. Kar pa ne pomeni, da se bom zaprla v svoj svet 🙂 Klub S TEBOJ SEM, ki sem ga začela ustvarjati leta 2014 po svojem četrtem starševskem dopustu, je postal živahen triletnik, za katerega ve vedno več mamic in resnično služi svojemu prvotnemu razlogu za obstoj:

… ker si imamo mame veliko povedati!

V jesenski sezoni bo namenjen predvsem temu, da nas bo vse skupaj vabil, da sredi hektičnega materinskega vsakdana pogledamo vase in se redno vprašamo o svojem počutju in notranjem dogajanju. Vedno več mamic mi pove, da so postale mamine lekcije nepogrešljiv sestavni del njihovega vsakdana. V mesecu septembru vam dajem brezplačno priložnost, da članstvo v klubu preizkusite in vidite, ali vam ustreza. **

Brezplačni vpis v mesecu septembru!

Predpočitniški program

Hiperaktivna in perfekcionistična mama v meni je mnenja, da bi bilo fino, ko bi še ta teden:

* pospravila otroške pisalne mize

* razvrstila stvari na uporabne, potencialno uporabne in za v smeti

* pospravila tisto belo omaro, kjer se nam nalaga vsakovrstna šara

* napisala seznam manjkajočih šolskih potrebščin

* šla kupit šolske potrebščine za naslednje leto

* pripravila torbe za naslednje šolsko leto

* uredila otroške omare

* napisala seznam manjkajočih oblačil

* šla kupit manjkajočo poletno garderobo

* uživala zadnje samotne dopoldneve s hčerko, hodila na sprehode

* skuhala kaj za v zamrzovalnik za na počitnice s prikolico

* spekla kaj sladkega za na pot

* nakupila hrano za na pot

* spakirala za na pot

* nasnela dobro glasbo in pravljice za poslušanje med potjo

* uživala na zadnjih šolskih in vrtčevskih prireditvah

* fotografirala in dokumentirala prireditve

* fotografirala in shranila likovne izdelke otrok

* oplela vrt in poskrbela za zastirko

* privezala in zaščitila nekatere rastline na vrtu

* napisala in poslala zapisnik zadnjega sestanka sveta staršev

* šla k zobozdravniku

* šla k frizerju

* povabila tri družine prijateljev na druženje pred počitnicami

* z otroki naredila seznam stvari, ki bi jih radi počeli med počitnicami

* nabavila pripomočke za ustvarjanje med počitnicami – zase in za otroke

* dokončala svoje podjetniške projekte

* z možem še izkoristila zadnje dopoldneve, ko ni doma starejših otrok

* pregledala knjige iz knjižnice, izpolnila knjižico Družinsko branje in vrnila tiste, ki jim poteče rok izposoje

* si izposodila kup navdihujočih knjig, za katere sem izvedela v zadnji Bukli, čeprav imam doma polno polico svojih neprebranih knjig

* …

Ko se mi v glavi seznam daljša in daljša, se zavem:

1. vse stvari je nemogoče uresničiti ta teden

2. veliko nalog je takih, ki sem si jih naložila, pa nisem več prepričana, da so sploh smiselne

3. počitnice se ne začnejo tako, da si rečem: “Oh, zdaj pa sem naredila vse, kar bi morala. Zdaj pa lahko začnem uživati.” Vsak tak poskus se je v preteklosti izjalovil ali sprevrgel v bolezen.

4. Ob misli na katere od stvari na seznamu mi zaigra srce?

5. Za katere stvari na seznamu bi bilo naravnost ljubko, da bi se odločila, da jih ne bom naredila?

Dobro blago se samo hvali?

Ko sem hodila še v osnovno šolo, sem v poletnih dneh pomagala mami na tržnici prodajati zelenjavo in domače pecivo. To mi je bilo v veliko veselje.

Včasih sem imela srečo, da je moje blago stalo na mizi zraven daljnega bratranca, ki je tudi prišel prodajat – včasih zelenjavo, večkrat pa gobe, borovnice … Spomnim se, kako je pogosto že ob enajstih dopoldne ponosen šel domov s prazno košaro in debelejšo denarnico. Ne rečem, da sama nisem imela uspeha, toda do tega, da bi se moja miza izpraznila, mi je kar dosti manjkalo.

Večkrat sem razmišljala, kaj je fora – in hitro ugotovila, da ima bratranec nekaj pomembnih lastnosti: – njegovo blago je bilo bolj iskano, redkeje na voljo – bil je glasen in visok, zlahka se ga je opazilo – z ljudmi se je veliko pogovarjal in pri njegovi mizi je vedno nekdo stal, gneča je privabljala še druge. Vedela sem, da bi lahko tudi sama poskusila katerega od njegovih trikov, vendar pa sem se zavedala tudi, da bi to od mene terjalo ogromno količino energije. Meni namreč nobena od teh veščin ni bila naravna, morala bi se siliti, da jih bi uporabila.

Življenje je zanimivo, na pot nam prinese priložnosti, da ponavljamo stare lekcije. Za nekatere se zdi, da jih moramo ponavljati večkrat. Spet stojim na “tržnici”, za spremembo je virtualna, na mizi pred seboj imam sadove dela svojih rok (katalog kluba S TEBOJ SEM) in zdi se mi, da vsi ljudje hitijo po svojih opravkih 🙂

Kot mora prodajalec zelenjave, gob in borovnic najprej obuti škornje in se podati v samoto, v gozd ali na njivo, se tudi jaz ob zgodnjih jutrih ali poznih večerih opremim za svojevrsten “pohod” v pokrajine svoje duše in grem nabirat sladke sadove s pisalom in papirjem. To mi je veliko bolj naravno kot potem iste sadove naložiti v prtljažnik (beri spletna orodja) ter jih razvoziti naokrog (beri: deliti na vseh možnih platformah), po možnosti pa biti še glasna ob svoji mizi (beri: spletni strani).

Mamice, ki so že užile katerega od mojih sadežev, so navdušene, in z veseljem grem nabirat nove in nove. Naporno pa mi je ponavljati zlajnane slogane in delati prodajne akcije. Ena od njih se danes končuje – danes zvečer bom pospravila svojo košaro s “pridelki” – posameznimi vsebinami iz kluba. So edinstveni – vse vsebine v klubu S TEBOJ SEM se ukvarjajo z vprašanjem, kako si olajšati in polepšati prehod v starševstvo in materinski vsakdan. So priročne – na voljo so vam povsod, kjer imate dostop do interneta, nekatere pa se da tudi presneti na prenosne medije, npr. mp3 predvajalnik. So kakovostne – nastajale so s trudom v zadnjih 3 letih. ** Oglejte si katalog in kupite pred poletjem nekaj sladke hrane za svojo dušo 🙂

Ko ne bi bilo plačljivo …

Eden najpogostejših ugovorov, ki ga slišim, zakaj se ne bi vpisali v klub S TEBOJ SEM, je dejstvo, da je plačljiv. Mamice tožijo, da nimajo časa prebrati niti vsega, kar imajo brezplačno na razpolago, kaj šele, da bi si naprtile še dodatne vsebine, ki jih bodo čakale, da si jih pogledajo po napornih dneh in ob obilici opravil.

Moram povedati, da je odločitev, da začnem ustvarjati plačljive vsebine, bila zelo velik korak zame in za katerega sem potrebovala veliko poguma. Spletno podjetništvo je v Sloveniji še v povojih in prisotne je še zelo veliko nezaupljivosti.

Dejstvo je, da človek ne more pogledati, prebrati in predelati vsega, kar je na voljo. Moramo se odločati, kaj bomo vnesli v vsakdan, česa pa ne bomo. Če razmišljamo o tem, kaj nam prinaša dodatno vrednost, in se ne nepremišljeno odzovemo na vsako ponudbo, ki jo srečamo, si delamo veliko uslugo. Zato spodbujam, da je vpis v klub premišljena, zavestna odločitev, pri kateri tudi s plačilom pokažemo, da so nam nega sebe, osebna rast, notranji materinski svet pomembni in da to želimo gojiti in spodbujati. Zagotavljam, da v ustvarjanje kluba namenim zelo veliko časa, pozornosti in energije, in srčno upam, da se čutita ljubezen in veselje, ki ju to delo prinaša tudi meni 

Prilagam še dva zelo zanimiva članka o povezavi med spletnim učenjem in plačljivostjo …
Bari Tessler: A Tough Love Manifesto on Money, Boundaries, and Biz
http://baritessler.com/2016/05/tough-love-manifesto-money-boundaries-biz/

Marie Forleo: 6 Reasons We’ll Pay You To Teach Us vs. Learn It Free Online
https://www.youtube.com/watch?v=yYA8EOMcmuo

Kaj delam spet na internetu?

Spremljam šolska obvestila, pišem mejl prijateljici, berem dober članek, se zanimam za izobraževanje, sledim burnemu političnemu dogajanju, poslušam glasbo, se prijavljam na počitnice, pomagam otrokom pri domači nalogi, naročam knjige, iščem kuharske in ustvarjalne recepte, se učim, iščem izraz pri prevajanju, si ustvarjam širšo sliko, brskam za idejami za darila, kupujem oblačila, gledam filme, ustvarjam spletno stran, si prenašam koristne aplikacije za urejanje fotografij in pisanje, poslušam predavanje o vrtnarjenju, plačujem račune, vzpostavljam medcelinske stike …

Iščem uteho, nekaj, kar bi me zamotilo, da ne bi mislila na pereče stanje v meni in okrog mene, zapravljam čas po napornem dnevu, si polnim um z neumnostmi, ko bi morala delati, si kvarim razpoloženje ob nestrpni razpravi med kolegicami in kolegi, se jezim na nekoga, ki se ne strinja z mano, grem tja iz navade, oprezam za sedanjimi in preteklimi znanci, se zanimam za stvari, ki nimajo nobene zveze z menoj, si otopim čute, …

Se prepoznate? Da, splet lahko uporabljamo tako ali drugače. Lahko je bližnjica do človeka, lahko pa nas oddaljuje. Lahko nas hrani, lahko pa prazni. Lahko nam pomaga do ključne pomoči v obdobjih, ko gremo težko od doma, lahko pa nas zapeljuje stran od pristnega stika z otroki. Važno je, da preverjam, kako deluje name, da se zavestno odločam, za katero stvar ga bom ta trenutek uporabljala, se znam odtrgati po določenem času.

Pred kratkim sem prebrala pismo neke mame svojemu možu, v katerem se je zagovarjala, zakaj toliko časa preždi na socialnih omrežjih. Našla sem se v njem, čeprav mi na nek način tudi ni bilo všeč. Ne želim si, da bi stiki z drugimi mamicami nadomeščali stik z možem. Prav tako si ne želim, da bi bili internetni stiki edini kontakt s prijateljicami. Še manj si želim, da bi otroci mislili, da mi telefon, tablica in računalnik pomenijo več kot oni sami.

Zaradi zgornjih pomislekov mi je težko izpeljati ta prehod od delavnic priprave na porod v živo na ustvarjanje izključno spletnih vsebin. Od predavanja v pravi učilnici na natikanje slušalk in sedenje pred ekranom. Od pisanja na roke na tipkanje v spletne aplikacije. Ali s tem ne pošiljam napačnega sporočila? Ali ne vabim s tem mamic v še več spletnega porabništva?

“Nič ni zunaj človeka, kar bi ga moglo omadeževati, če pride vanj, ampak ga omadežuje to, kar pride iz človeka.” Mr 7, 15 Počasi gradim zaupanje. V to, kar sem sama na lastni koži preizkusila in spoznala. V odnose, ki sem jih spletla z drugimi mamicami in jih še vedno gojim. V svojo sposobnost, ločevati zrnje od pleva. Še posebej pa v vas. Da znate same prepoznati, kaj je dobro in kaj ne. Vabim vas, da opazujemo in se učimo, kako in kdaj naj jemljemo tehnologijo v roke. Za izbrane vsebine.

Neprestano učenje

Vsakič je bilo isto.

V meni je tlela želja, vedela sem, da jo bom težko uresničila. Premalo časa, varčevanje z denarjem, (pre)velikopotezna pobuda … Vsakič, ko sem se prijavila na kakšno izobraževanje, sem imela težave, preden sem se vpisala. Dvomila sem v svojo resnost, v možnost izvedbe, v to, da me bodo bližnji podprli, v to, ali je sploh potrebno …

Nekako sem stisnila zobe in še enkrat poskusila. Pogledala sem si podrobnosti. Si zaznamovala spletno stran. Vedno znova načenjala pogovor z možem. Žonglirala z idejami, kako bi to izvedla. Se pogovarjala s prijatelji in znanci, ki so že poskusili kaj podobnega. In slednjič, dvignila sidro ter se podala v “avanturo”.

Učenje, upam, je nekaj, kar me bo spremljalo vse življenje. Samo v lanskem letu sem se naučila fotografirati z ročnimi nastavitvami na digitalnem zrcalno-refleksnem fotoaparatu, se pobliže seznanila z možnostmi varčevanja, šla s hčerko na tečaj masaže dojenčka, se učila načinov, kako si v težkih situacijah izraziti sočutje do sebe, vztrajala pri smučanju na vodi, s sinovi začela v praksi spoznavati različne vrste glasbil, se bolj poglobljeno lotila spremljanja svojih mesečnih ciklov, prvič v življenju sestavila otroško leseno kuhinjo iz Ikee in še MARSIKAJ. (Pozor, moram vas razočarati, nobeno od teh znanj ni bilo ravno poceni, pri tem pa ne mislim samo denarja).

Tudi za letos imam že precej pester kurikulum 🙂 Nisem ekspert za vse – v nečem pa sem se izmojstrila. Kako si prilagoditi materinski vsakdanjik, da ne pozabim nase in na svoje strasti. Kako se vedno znova najti v novi situaciji, svojo nevednost spreminjati v radovednost in kako stalno poskušati. In če mi je bilo pri prvem dojenčku težko skuhati kosilo, se vsak dan odpraviti ven, ga uspavati, uvajati gosto hrano, spakirati vse potrebno za odhod od doma …, imam zdaj nove izzive. Najlepše pa je, ko vidim, da tudi otroci ljubijo učenje in so navdušeni, kadar sem se pripravljena učiti z njimi.

Tudi klub S TEBOJ SEM, v katerega vas vztrajno vabim, je nekaj novega. Nekaj, česar se še sama učim – kako ustvarjati (tako tehnično kot vsebinsko) spletno skupnost, ki bi resnično koristila mamicam, in jih ne odvračala od bistva materinstva – biti in rasti z otroki. Zdajle, januarja, še niste čisto nič zamudili. Vsebine, ustvarjene doslej, najdete lepo zložene in pripravljene na ogled v klubski spletni knjižnici, v Facebook skupini se še predstavljamo in če se vpišete zdaj, boste v živo ujeli jutrišnji spletni seminar Mamin uspešen dan. Lepo povabljeni, da se učite z menoj 🙂

Delovanje po navdihu

Naučila sem se delovati po navdihu.

Uzrem dih jemajoč prizor? Zamislim si, kako ga bom fotografirala.

Začutim nezadržno željo? Preverim, kaj bi lahko ukrenila za njeno uresničitev.

Razmišljam o prijateljici? Pošljem ji sms.

V meni je neko nejasno, a močno čustvo? V roke vzamem papir in pisalo in ga skušam razčleniti.

To zahteva od mene odločenost in iniciativo, je pa zelo zdravilno.