Večkrat se vprašam, kaj je tisto, kar me dela res mamo. Je to dojenje? Je to isti priimek, ki ga nosiva z otrokom? Je to kosilo, ki ga pripravim? Je to dejstvo, da sem ga rodila? Je to, da mislim nanj, tudi ko nisva skupaj?
Kaj je tisto, kar ostane? Kar se ne bo nikoli spremenilo?
Otrok ne razume, da boš jutri imela več časa. Potrebuje te danes, prav zdaj. Se zmoreš prepustiti?
Ko začnemo končno ustvarjati nekaj, kar smo si že dolgo želele, hodimo po tanki meji med navdihom in obremenjenostjo.
Navdih nas kliče, nas prebuja iz vsakdanje otopelosti. Vabi nas, da si vzamemo čas, da bi ga negovale, gojile in razvijale. Navdih nas krepi, nam vliva zaupanje, osvežuje naše misli, nas prijetno žgečka po naši notranjosti. Usmerja nas na pot, po kateri želimo hoditi, saj vodi skozi deželo naših sanj.
Moja družina je prva.
Se res v vseh okoliščinah držiš tega načela? Lahko ti prinese olajšanje.
Imam navado, da stvari vidim kot dokončne. Če se nekaj odločim, je to dokončno. Če nekaj polomim, je to dokončno. Če nečesa nisem naredila, je to dokončno. Če sem nekaj naredila, je to dokončno. Če nekoga prizadanem, je to dokončno. Če kdo prizadene mene, je to prav tako dokončno, tako ne morem živeti. In tako v nedogled…
Otroci mi vsak dan pokažejo, kako se je življenje zmožno obnavljati … Zakaj bi bile dokončne moje odločitve, polomi, rane, porazi … ? Danes sem ugledala luč na koncu predora …
Naši dnevi so pogosto zaznamovani s pripravo hrane. Običajno imamo to čez mame, se motim? Kljub obilju pa se lahko ob koncu dneva čutim prazno. Pomislim na to, kaj me nahrani. Sklenem, da bom v prihodnjih dneh bolj skrbela za svojo telesno in duhovno hrano.
Vprašanje odločitve za materinstvo je vprašanje uresničenosti, duhovnega poklica.
Predstavljajte si, da ste noro zaljubljeni. Vse, kar bi radi počeli, je – biti z osebo vaših sanj.
A gorje – vaša ljubljena oseba pravi, da se je zdi, da z vami zapravlja čas, da ji onemogočate, da bi polno zaživela, da jo obremenjujete, da ji nalašč nagajate, da ste razvajeni, ker bi radi bili v njenem objemu …
Nič kaj prijetno, ne? Menim, da se tako počutijo naši otroci, kadar mislimo, da moramo na tem svetu početi vse kaj drugega kot – biti z njimi.
Mame imamo dve temeljni potrebi – po stiku z drugimi mamicami in po izražanju sebe. Ne pozabi na to tudi v burnih časih 🙂
Materinstvo bi po mnenju današnje družbe morale opraviti kar takole mimogrede. To sporoča tako miselnost, da bi morale biti po porodu čim prej fit in “back to normal”, da ostati doma pomeni imeti hudo urejeno gospodinjstvo, da ostati doma dlje kot v času porodniškega dopusta pomeni svojevrsten luksuz kot tudi stavki v smislu: “To boš pa že…”, “Saj bo…”, “Saj si ves dan doma, kako ne moreš tega?”
Kdor koli ima vsaj nekaj izkušenj z otrokom, ve, da pri otroku ni nič kar takole mimogrede. Ne dojenje, ne uspavanje, ne osvajanje gibalnih veščin, ne tolažba, ne učenje govora, kaj šele zahtevnejše oblike izražanja čustev, bonton itd. Vse to zahteva leta in leta posvečenega časa, kar pa pomeni odpovedovanje drugim stvarem, oz. bolje rečeno načrtno zanemarjanje.
Koliko tega zmoremo izbrati v svobodi (kajti samo svobodna izbira lahko izraža držo ljubezni), pa je odvisno od vsake od nas – koliko slišimo svoje želje, koliko zmoremo presegati ustaljene vzorce, koliko se uspemo upirati družbenim pritiskom, koliko uspemo videti pomembnost v svojem prispevku oz. koliko samospoštovanja premoremo, da se lahko imamo rade tudi s čudno frizuro, s povzdignjenim glasom, starimi oblačili, z zaprašeno knjižno polico, s polnim pomivalnim koritom, posušenim cvetjem…
Svojevrsten izziv pa nam lahko predstavlja tudi sprejemanje dejstva, da delamo nekaj, česar družba ne priznava, brez maščevalnosti in sovraštva do tistih, ki ne vidijo, kako naporno nam je, češ: “Bi že videl, če bi bil vsaj en dan sam doma z otrokom.” Ne tako. Ob tem imamo matere namreč tudi mnoge privilegije. Jih vidiš?