,%20c,1905.jpg "tri obdobja v življenju ženske Gustav Klimt")
Tri obdobja v življenju ženske (Gustav Klimt), detajl
Mini-reprodukcijo te slike sem dobila ob zaključku usposabljanja za svetovalko za dojenje pri La Leche League International od svoje francosko-romunske mentorice Nicolete. Čestitka še vedno stoji na častnem mestu in mi pogreje srce, vsakič ko jo pogledam, še posebej, ko imam v naročju svojega dojenčka.
Ali znaš uživati v tem obdobju svojega življenja, obdobju predajanja in tesnega stika z otrokom?
Ali me je že kdo kdaj in ali me bo še kdo kdaj tako zelo zaljubljeno gledal kot moj dojenček?
Ljudje bi se dojenčkom in rokovanju z njimi najraje izognili v navečjem možnem loku. Saj veste, jok, umazane plenice … Dolgčas, pač. Zanimivo, dojenčki privlačijo punce in fante nekje do pubertete, potem pa zmeraj manj, če pri njih ne krepimo občutka za najmlajše in najšibkejše med nami. Še vedno se počutim osramočeno, če se moji otroci vedejo neprimerno nekje, kjer imajo ljudje radi mir, in še vedno sem neizmerno vesela, kadar moj dojenček komu polepša dan.
V zadnjem času bi lahko nanizala kar nekaj kolesarskih prispodob za materinstvo
Včeraj pa me je nagovorila prazna zračnica. Včasih je ravno nesreča tisto, kar potrebujemo, pa čeprav smo jezni, pa čeprav nam prekriža načrte, pa čeprav imamo s tem kup nevšečnosti. Če ne bi bilo prazne zračnice, ne bi videla starodavne lipe in se ob njej zamislila, ker smo ravno pod njo čakali na rezervne dele; če ne bi bilo prazne zračnice, ne bi postala in uživala v ptičjem petju, ker bi raje štela kilometre; če ne bi bilo prazne zračnice, ne bi z otrokom uživala v posedanju po travi sredi čudovite narave.
Včasih pa ni prazne zračnice, je pa otrokova bolezen; majhen dojenček, ki se ne mara voziti v avtu; deževno vreme … stvari, ki nas ustavijo in usmerijo k bistvenemu …
Pogosto si ob tem, ko po “porodniški” odhajamo v službo, obetamo čas zase in več svobode pri skrbi za telo. Več časa, ker bomo končno stran od otroka, ki trenutno zaseda vse naše trenutke. Več blagodejnosti, ker se bomo končno lahko spet uredile, v miru pojedle kosilo … Z zasluženo plačo si bomo lažje privoščile kakšen priboljšek. Delovno mesto smo vendar izbrale, da bi izboljšale kvaliteto svojega življenja.
Pa se je to res zgodilo?
Presenečena sem nad tem, kako mi ravno obdobje, ko je otrok najbolj zahteven (in se želi veliko dojiti ali crkljati), nudi največ razmisleka, poglabljanja vase in miru. Čas, ki bi ga sicer porabila za tisoč in en opravek, tako presedim v opazovanju in nežnem stiku z otrokom, ob tem pa se mi prebudi polno lepih spominov, drobnih uvidov in želje po še več skupnih trenutkov. Znaš obsedeti z otrokom v naročju?
Mamica, kako se tvoji otroci odzovejo, kadar si odsotna? Kadar te nekaj zmoti, ti zaposli misli, te povleče stran? Predvidevam, da nič kaj prijazno
Včasih se mi zdi, da take “motilce” prav iščem, saj mi je tako naporno zdržati v pozornosti do sebe in otroka.
Kako se varujem, da bi bilo takih, nepričakovanih, posegov v odnose čim manj?
Danes nas spodbujam, da smo pozorne na to, koliko smo prisotne in prisebne v sedanjosti, ta trenutek, z otrokom, ki je pred nami in nas kliče.
Jan Tritten je pred dvema letoma za Midwifery Today zapisala udarni uvodnik, v katerem pojasnjuje, zakaj je nastopil čas, da se začnemo potegovati za dostojanstvo in svobodo žensk in otrok v obporodnem obdobju kot del človekovih pravic.
Še udarneje – pogumna madžarska mamica Anna Ternovszky se je v svoji drugi nosečnosti odpravila na Evropsko sodišče za človekove pravice, da bi se zavzela za svojo pravico, da v lastni državi svobodno izbere kraj in okoliščine svojega poroda. Sodišče je decembra 2010 izdalo sodbo njej v prid, kar je prvi tak primer v zgodovini. Sodba Ternovszky proti Madžarski odtlej predstavlja precedens v zavzemanju za svobodno izbiro možnosti pri porodu in je veliko upanje za matere tako v Evropi kot drugod po svetu.
Danes in jutri v Haagu poteka mednarodna konferenca z naslovom Človekove pravice pri porodu, v katerem sodelujejo vsi najvidnejši predstavniki in zagovorniki dostojanstva žensk v obporodnem obdobju, med njimi Ina May Gaskin, Michel Odent, Debra Pascali – Bonaro, Robby Davis-Floyd, Anna Verwaal …
“Če ne vidiš cilja, potrebuješ znamenje.” A. Uran
Mame prav gotovo velikokrat ne vidimo cilja pred seboj. To se nam lahko zgodi že v nosečnosti, za katero se zdi, da ji ni konca, še posebej, če je polna nadlog. Lahko se nam zgodi med porodom, če je daljši in mučen. In zgodi se nam neštetokrat na dolgi poti do otrokove odraslosti. Še posebej pa cilja ne vidimo, ko je otrok dojenček – takrat se zdi, kot da se je čas ustavil.
Takrat potrebujemo znamenja – o tem, da rastemo, da smo še žive. Znaš opaziti znamenja ljubezni v svojem življenju?
Ob vseh mogočih zahtevah, ki ves dan dežujejo na mamo, je bistveno, da ohranjamo občutek za tisto, kar je res bistveno.