fbpx

anapavec

Doklej?

Včasih me je na smrt strah, kako dolgo me bodo otroci še ustavljali. Kako dolgo bom še ujetnica gospodinjstva, tolažnica za njihove stiske in vedno na razpolago?

Nato se ob prhanju v tišini mirnega dopoldneva zavem – dajejo mi zatišje; možnost umika pred zunanjim svetom, kjer se posvetim njihovim in svojim majhnim težavam, strastem in navdihom, ki v velikem svetu ne bi preživeli.

Pozornost

Včasih težko razumem, da otroci poleg moje prisotnosti potrebujejo tudi nedeljeno pozornost – če grem z njimi na igrišče, še ne pomeni, da sem dejansko z njimi.

Na mestu je poziv: Vsi prisotni in prisebni?

Ali veš, kako si se rodil/a?

Socialni teden letos nosi naslov: Kdo daje, kdo prejema? Dogodki v njem pa se bodo zvrstili na temo medgeneracijskega sodelovanja. V tem prispevku razmišljam o prenašanju porodnih zgodb in zgodb o zgodnjem materinstvu med rodovi. 

“Če želite razumeti katerokoli žensko, jo morate najprej povprašati o njeni materi in ji nato pozorno prisluhniti. Zgodbe o živežu kažejo močno vez. Koprneče tišine razodevajo nezaključene zgodbe. Več podrobnosti kot ve hči o življenju svoje matere – brez pomislekov in jadikovanja -, močnejša je.” (Anita Diamant, Rdeči šotor)

V pripravo na porod in starševstvo po mojem mnenju spada tudi odkrivanje in razumevanje materine porodne zgodbe. Kako je rojevala vaša mama? Kaj se je dogajalo na vašem porodu? Koliko možnosti imate, da to izveste? Koliko je še ustnega izročila, ki se prenaša iz mater na hčerke?

(več …)

Čudenje

Včasih mi ne preostane drugega, kot da občudujem svoje otroke – pri igri, v medsebojnem razgovoru, njihovo iznajdljivost, bistrost, odprtost.

Blaženi trenutki.

Nadležna

Imam prijateljico, ki me stalno, kadarkoli me vidi, spodbuja k molitvi – z novimi obrazci, z novimi akcijami, z novimi nameni, z novimi načini … Samo da bi več in bolj molila, bila v stiku z Bogom.


Stopa mi na vest. Po eni strani mi je dobrodošla, saj se zavedam, da v svojem zaposlenem življenju velikokrat pozabim na molitev. Po drugi strani pa mi je močno nadležna. Pa kaj hoče ves čas s to molitvijo? Saj to ni edina stvar v življenju. Mar ne vidi, koliko dela imam?

Morda mi je nadležna tudi zato, ker mi nastavlja ogledalo. Gotovo sem tudi jaz kdaj komu tečna z večno temo poroda in dojenja 😉

 

Utrujena z razlogom

Kadar se vrstijo dnevi z nenehnim sprotnim služenjem bližnjim, včasih prav dobro dene športni podvig, ki zahteva večji telesni napor. Sliši se protislovno, vendar je zvečer lepo leči v posteljo z utrujenimi mišicami in vsaj vedeti, zakaj jih čutim 🙂

Prva reakcija

Pogosto si želimo, da bi imele bolj debelo kožo, neobčutljivost oziroma sposobnost obrambe pred pritiski, kritiko in strupenostjo okolice. Zato smo v skušnjavi, da si dodajamo nove in nove plasti neobčutljivosti, da nas ne bi nič več prizadelo ali vrglo iz tira. A s tem bi izgubile tudi svojo dragoceno rahločutnost.

Zadnje čase sem začela prepoznavati, kdaj je neko občutje res moje in mi mnenje ali odziv bližnjega koristi, kdaj pa mi ta neprečiščeno predaja svoja čustva, ki jih ni ozavestil in mi tako predaja breme, ki ga ne morem nositi. Vadim se v vračanju “paketov” nazaj k pošiljatelju.

Desni možgani

Ko sem bila majhna, sem rada risala in barvala z levo roko. Krcali so me in me spodbujali, naj raje uporabljam desno. Povsem novo odkritje leve roke me je presenetilo v tretji nosečnosti, ko sem spoznala, da mi pomaga pri odkrivanju svojih pristnih čustev. Leva (neprevladujoča roka) me povezuje z desno možgansko hemisfero – z mojo intuicijo, čustvi, domišljijo, navdihi … Z njo lažje in bolje ustvarjam. Si to sedaj v odraslosti dovolim?

Kdo je v stiski?

Danes sem se naučila, da so otrokova občutja pogosto popolnoma drugačna od mojih.

Hitela sem po otroka v vrtec, misleč, da me pogrešata in da se že sprašujeta, kod tako dolgo hodim; ko pa sem vsa zadihana prišla ponju, nista želela domov. Nova izkušnja – nisem več (ves čas) nujno potrebna.