Mama sem ravno dovolj dolgo, da se včasih sama sebi zazdim dolgočasna. Vseskozi iste težave, iste skrbi, ista veselja, ista vprašanja, isto delo … samo otroci rasejo.

Se tudi vam zdi tako?

Prišla sem na misel, da bi vas vprašala, kaj bi ve želele izvedeti? Katerih lekcij si želite? Na dan z vprašanji!

Izkušnje kažejo, da se mame po pol leta ali letu lahko pristneje soočijo s svojo porodno izkušnjo – prepoznajo tako dobre stvari kot slabe in slednjih ne olepšujejo. Do takrat evforija mine, prav tako pa ni več stalne potrebe, da bi se osredotočale le na dojenčka.

Želim si, da bi ostale v stiku s porodom tudi v obdobju, ko ni več akutno aktualen za nas 🙂

Kadar me slabo telesno počutje prisili v mirovanje, sem še bolj dovzetna za vse, kar me na splošno v življenju moti, boli, vznemirja, kar si želim spremeniti in kje želim ubrati drugačno pot, naj gre za odnos do sebe, do dela ali v odnosih. Je mogoče, da smo na dnu najmočnejši za nov začetek?

Zdi se, da ne gre skupaj, da bi mama, ki ima resnično rada svoje otroke, priznala, da ji neskončno dobro dene, če ima kdaj 5 minut miru pred njimi.

Zakaj mamice tako pogosto mislimo, da smo edine v kaosu? Da nihče drug ni v takšnem “zosu”, kot smo same, da vsem drugim vse odlično gre od rok že od nekdaj in da imamo samo me in nihče drug tako negativne občutke?

To je tisto, kar dela materinstvo v današnjem času, ko smo izgubile stik z materami okrog sebe, težko – kolektivni molk o tem, da nam je obupno težko … večino časa!

Včasih mislim, da moram razrešiti vse sama. A že klic k prijateljici mi pove, da ni treba, da si razbijam glavo in skušam na novo odkriti nekaj, kar je že med nami – le podeliti si moramo.