Zalotim se, da včasih nečesa zares ne morem dopustiti pri svojih otrocih. Saj veste: “Tega pa moji otroci že ne bodo počeli.” “Pripravila te bom do tega, da boš nehal.” “Od kod si se vzel?” “Kako ti to pride na misel?”
Večkrat ko se zapletam v boleče situacije z otroki, kadar sem takih misli, bolj ugotavljam, da jih sploh ne vzgajam (kot si domišljam v svoji odločenosti in vsemogočnosti), ampak največkrat presajam kakšno gnojno rano v naslednji rod.
V tem videu
Danes se veselimo praznika vseh svetnikov. Nekateri pa nam lahko v času nosečnosti in poroda postanejo posebej blizu, saj se lahko k njim zatekamo v priprošnjo za srečen porod. Zanimivo je, da to niso le svetnice, ampak so med njimi tudi moški zavetniki. Kako so postali priprošnjiki za “ženske zadeve”?
“Resničnost je glavni vir stresa za tiste, ki so v stiku z njo.” (Jane Wagner)
Prebiram knjigo o preprečevanju izgorelosti pri delu z družinami v nastajanju Keep the fires burning in razmišljam o svojih virih stresa.
Mislim, da smo mame, kot vsi poklici dajanja, že po naravi poklica – biti na voljo, ljubeče skrbeti za drugega, šibkejšega, biti nenadomestljiv – nagnjene k izgorelosti. Kako preprečujem pretiran stres v svojem življenju?
Takole na hitro mi je kar težko spustiti načrte, ki so se me držali za ta teden, pa jih ne bom mogla uresničiti – zaradi počitnic, praznikov in nenazadnje zaradi snega – verjamem, da je tudi drevesom, ki še niso odvrgli vseh listov, težko nositi sneg, ki jih je iznenada prekril. Drevesa, ki so se že pripravila na zimsko mirovanje in odvrgla svoje liste, so na boljšem.
Mamicam, ki so se bolje pripravile na obdobja mirovanja, potrpežljivosti, praznine, ki so prisotni v obdobju skrbi za dojenčka, so na boljšem kot tiste, ki imajo pred porodom v glavi polno načrtov in idealnih predstav.
Še dobro, da sva dva. Ko je eden na dnu, je drugi visoko in ko je prvi morda že hip za tem na tleh, se je drugi medtem dvignil. Mama in oče na čustveni gugalnici starševstva.
Gotovo si mislite, da moram biti izkušena mama, ki že ve, kaj govori (in dela…). A otroci me vsak dan postavijo pred dejstvo, da bom v materinstvu vedno znova zelena – začetnica. Prosim, da bi moja domišljavost odpadala kot jesensko listje v teh dneh …
V prispevku razmišljam, zakaj danes vidimo moč ženske pri porodu tako redko v polnosti izraženo.
Vse premalo se zavedamo, kako pomembne so porodnicam besede, ki jim jih namenjamo. Morda se nam zdi, da se na zunaj nič ne dogaja in da je bolje, če smo tiho, ali pa dolgotrajnost poroda skušamo zapolniti z nepomembnim pogovorom.
Namesto tega vam ponujam nekaj spodbudnih stavkov, ki bodo porodnici med težavnim, bolečim in dolgim porodom še kako dobro deli. Morda se nam bo kaj zdelo smešno, kar govorimo, a porodnici, ki gre fizično skozi občutke, ki jih poimenujemo, pomenijo več kot vse … Stvari, ki jih poznamo, ki jih lahko razumemo, izgubijo strašljivost. Zato kar pogumno, porodni spremljevalci, s pravo besedo na plan!
“Ne bojte se življenja!
Naj pljuska v vas z vso silo in v vse žile, naj vas nese ali zanese, le ne pustite, da vas spodnese.
In imejte ga radi, da bo tudi ono, življenje, imelo rado vas!«
(Tone Pavček)