Od nekdaj ljubim vožnjo z vlakom. Udobni sedeži, razgled nad spreminjajočo se pokrajino in priložnost za kratek dremež, branje knjige ali prijeten klepet so le nekateri od obetov, ki me vabijo k uporabi tega prevoznega sredstva.
Ugotovila pa sem, da me pri vožnji z vlakom pomirja še nekaj – sproščenost, da mi ni treba paziti na cesto, železni(šk)i urnik in gotovost, da pridem na cilj. Sicer bo verjetno marsikateri stalni vozač ob tem zmajal z glavo, saj se dogajajo zamude, zastoji ali preusmeritve; vendar pa lahko na zanesljivost vlakov še vedno precej z gotovostjo računamo.
Zato mi vlak pomeni danes prispodobo za to, da grem v določeno smer, ki sem jo izbrala in da me pri tem lahko ustavi le malo stvari. Nič čudnega torej, če pri tem čutim gotovost in mir. Ko sem enkrat na poti, se ne sprašujem več, ali naj se nečesa lotim ali ne, ali je prav, da grem, kaj ko bi ostala, kjer sem …