NOVIČKE S TEBOJ SEM

anapavec

Resnično srečna

Paula & MireiaZadnje čase padam v skušnjavo, da na vprašanje, kako sem, redno odgovarjam: “Zelo dobro, ker si lahko dopoldne, ko so otroci v vrtcu, odpočijem od vsega hrupa, dela in nadlog, povezanih z njimi.”

Ker pa ljudje niso vajeni poslušati daljših odgovorov na vprašanje “Kako si?”, običajno drugi del resnice ostane zamolčan: “Ko so otroci doma, začutim, kako zelo uživam z njimi in kako srečna sem, ko razvijam veščino sobivanja z njimi. Posebej ob najmlajšem, ki osvaja vse stvari “velikih” – samostojno oblačenje, pomoč pri pripravi mize, uporaba kahlice, povedati z besedami … – sem hvaležna za vsak trenutek, ko se lahko skupaj z njim veselim novo osvojenega koraka. In kako lepo je, ko se tudi bratca veselita z njim! Ali kako jih je dobro videti, ko vsi capljajo za “ta glavnim”, najstarejšim in se grejo na novo izmišljeno igro. In kako so pozorni na moj trebušček!”

Nikoli nisem zanikala, da je imeti otroke doma sila naporno. A je tudi tako zelo vredno! Seveda imam tudi druge želje, zanimanja, potrebe, a to obdobje se ne bo vrnilo in pika.

Toni Verdú Carbó via Compfight

Temelj na skali

Včasih me odločitev, da bom nekaj storila in redno počela v odnosu do otroka, spodbudi k notranji drži, ki to dejanje podpira in ga slednjič osvojim z vsem svojim srcem. Drugič pa me k dejanjem nagovori beseda, čustvo, vzgib. V vsakem primeru pa je ključna za vidno spremembo v materinstvu moja pripravljenost, da odločitve udejanjim. S tem postavljam hišo svojega materinstva, svoj odnos z otroki na skalo, ki je ne more nič podreti – tudi veliko vodovje, veter in ujma trenj, dvomov in preizkušenj ne.

Matere vedo nekaj, česar drugi ne

odkriti svoje vprašanje“Razumevanje porodne tehnologije naj vas ne zavede v mišljenje, da razumete porod. Globoke skrivnosti in duhovnosti poroda ne moremo nikoli zaobjeti z umom, ampak ju dojemamo s srcem. Dobro je, če svojo pripravo začnemo s tem, da najdemo svoje najbolj vroče srčno vprašanje.” (Pam England v knjigi Birthing from Within)

Če bi bila le ena reč, ki bi jo morala vsaka ženska vedeti pred porodom, kaj bi to bilo?

(more…)

Ob pravem času na pravem mestu?

Mame se včasih srečujem tudi z občutki zavrnitve – npr. če se otrok ne želi dojiti, če joka in ne pomaga noben ukrep, če pridemo ponj v vrtec, pa noče z nami domov … V takih trenutkih imamo občutek, da ni nič, kar delamo, prav. Ali sem prava mama? Ali sem dobra mama? V takih trenutkih je notranja trdnost in gotovost še posebej pomembna. Kako bi pomirile otroka, če ne moremo niti sebe?

Po drugi strani pa nam venomer pojavljajoče se podobe nasmejanih, skrbno urejenih mam z blaženo smejočimi se in spečimi dojenčki utrjujejo mit o mami, ki ji gre vedno vse gladko. Resnica je daleč od tega.

Skrivnost ljubezni je v poskušanju še in še – priti v stik.

Pogled skozi okno

Če lahko nekaj gledamo le skozi šipo, nam je nedosegljivo. Deklica z vžigalicami je skozi okna gledala družine, ki so se veselile praznične večerje. Ko smo sedeli v šolskih klopeh, smo skozi okno hrepeneče gledali na šolsko igrišče. Otroke vozimo na letališče skozi šipo gledat avione, kako vzletajo. Sama pa največkrat skozi okno gledam sončno vreme in sem sredi gospodinjskega opravila.

Kaj bi mi dalo tisto svobodo, da bi mi bile dosegljive drobne radosti, ki mi jih ponuja vsakdan?

Vzgoja za …

Včasih imam občutek, da pri svojih otrocih ničesar ne dosežem. V to me zavede dejstvo, da učinka ne vidim. A to še ne pomeni, da mojega ravnanja, načina, besed in vsega, kar živim, ne srkajo vase kot goba.

Sinoči, ko sem se zalotila, kako z zanimanjem poslušam poročila, sem se spomnila svoje stare mame, kako se je velikokrat potrudila končati gospodinjska opravila do večernega dnevnika in se nato usedla pred televizijski zaslon in zbrano prisluhnila. Prav tako je bil eden od pomembnih obredov temeljito čiščenje hiše pred volitvami, saj se je naš dom takrat spremenil v volišče. Tako se je zanimanje za politiko in zavest za aktivno državljanstvo preneslo name. Gotovo se bo tudi na prihodnje rodove, čeprav so moji otroci še čisto majhni.

Kako pa se je pri tebi doma ženski rod ukvarjal s politiko?

Na katerem vlaku sediš?

Leaving Yerevan... [Explored]Od nekdaj ljubim vožnjo z vlakom. Udobni sedeži, razgled nad spreminjajočo se pokrajino in priložnost za kratek dremež, branje knjige ali prijeten klepet so le nekateri od obetov, ki me vabijo k uporabi tega prevoznega sredstva.

Ugotovila pa sem, da me pri vožnji z vlakom pomirja še nekaj – sproščenost, da mi ni treba paziti na cesto, železni(šk)i urnik in gotovost, da pridem na cilj. Sicer bo verjetno marsikateri stalni vozač ob tem zmajal z glavo, saj se dogajajo zamude, zastoji ali preusmeritve; vendar pa lahko na zanesljivost vlakov še vedno precej z gotovostjo računamo.

Zato mi vlak pomeni danes prispodobo za to, da grem v določeno smer, ki sem jo izbrala in da me pri tem lahko ustavi le malo stvari. Nič čudnega torej, če pri tem čutim gotovost in mir. Ko sem enkrat na poti, se ne sprašujem več, ali naj se nečesa lotim ali ne, ali je prav, da grem, kaj ko bi ostala, kjer sem …

(more…)

Kateri klobuk?

V angleščini imajo zelo lepo prispodobo za različne vloge, ki jih igramo v življenju – to wear a hat (nositi klobuk). Včasih so različne poklice namreč zaznamovala različna pokrivala (nekatera ostajajo še danes, npr. policijska kapa, vojaška čelada, kuharski klobuk).

V filmu Iron Jawed Angels (o gibanju za žensko volilno pravico v ZDA) si glavna junakinja pred pomembnim sestankom kupi klobuk, ki je pritegnil njen pogled v izložbi.  Tisti klobuk jo spremlja skozi vso kampanjo.

Opazila sem, da mi včasih, ko se postavljam v neko novo vlogo, pomaga, da si ob priliki kupim nek nov kos oblačila. Morda je to tipična ženska lastnost?

Kateri kos oblačila pa tebi pomaga, da se dobro počutiš v svoji koži? Ali imaš za materinstvo na zalogi kakšen poseben klobuk? 🙂

Nosečnost je tvoja priložnost, da se spet najdeš

Ali je nosečnost poseben čas v tvojem življenju?

Alenka Rebula v članku Noseča ljubezen piše:

Sodobni ženi je samo nekajkrat v življenju naklonjena možnost, da doživlja nosečnost. Ob otroku, ki ga nosi in rodi, bi lahko odkrila v sebi neslutene radosti, ki jih njena mati in babica v težkih časih nista mogli, saj je bilo včasih za ženske življenje v vsakem pogledu veliko bolj naporno. Danes imamo manj otrok, včasih le enega, pa kljub temu ne bi mogli trditi, da znajo žene najti čas za mirno, poglobljeno nosečnost. Premalo se zavedamo, kako pomembno je to obdobje tako za mater kot za otroka in kako obubožana je človeška skupnost, v kateri nosečnost nima svojega prostora.

Članek nas opominja, da v nosečnosti iščemo čas zase, za samoto, poglobitev, prepoznavanje in vrednotenje občutkov, s katerimi lahko pridemo v stik le v tem obdobju in nikoli več. V skušnjavi smo, da gledamo na nosečnost kot obdobje z rokom izteka – do takrat lahko postorim še to in to in to. Pozabimo, pa da je otrok že tukaj in zdaj. Da rase in se razvija v nas in da ga sooblikujemo iz trenutka v trenutek. In da smo tudi me spremenjene. Da nas nosečnost spreminja, preoblikuje, gnete – želim sodelovati pri tem? Vedeti in čutiti, kaj se mi dogaja?

(more…)