fbpx

anapavec

Pot do srčnega poklica – travma ali transformacija?

1471224_453452841428033_2102104791_nVsakič, ko se vrnem z izobraževanja, povezanim z delom doule, potrebujem dolgo časa, da vse doživeto, slišano, prebrano, vtisnjeno predelam, ponotranjim, integriram v življenje. Običajno mi to ne uspe v takšni meri, kot bi si želela.

Sprašujem se, zakaj se mi to dogaja? Kaj tako težkega se mi zgodi? Kaj mi prebujajo taki dogodki, čemur nisem kos, vsaj takoj ne?

(več …)

17.12.2013 – film Misterij ženska in pogovor

Socialna akademija in ŠK Ženske vabijo na filmski večer:

Misterij ženska

FILM Genpin

Japonski film o alternativnih metodah rojevanja 

Torek, 17. 12. 2013, ob 19 h v Arrupejevi dvorani (Ul. janeza Pavla II. 13, Ljubljana).
Izjemna priložnost za ogled dokumentarnega filma, ki je bil velika uspešnica na mnogih festivalih, a ga je danes skorajda nemogoče kje videti.
Po filmu bo pogovor z gostjo večera, mamo 4-ih otrok in dulo Ana Pavec. Za Socialno akademijo pa je posnela tudi video-lekcije o porodu med javnim in zasebnim.
Večer bo moderirala Adriana Aleksić.
Vstopnina 3 € bo namenjena pokritju distribucijskih stroškov.

Hvala podjetju Kino Otok Isola Cinema za možnost predvajanja filma za simbolično ceno.
Informacije in rezervacije kart: info@socialna-akademija.si

Sestre na potovanju

EDNA veš tisto, ko najprej vse živi le v knjigah, v tvoji glavi, na internetu, potem pa se v nekem vikendu vse uresniči, zraste pred teboj kot živ, resničen svet? No, to.

To sem doživela pred dvema mesecema, ko sem se odpravila s svojim dojenčkom na potovanje v Zürich, glavno mesto Švice, na letno srečanje Evropske mreže doul, na dogodek z naslovom Doule – naš prispevek z zdravemu začetku. Končno so imena, ki sem jih prebirala v številnih elektronskih sporočilih, dobila svoj obraz in podobo, podobe iz internetne knjige obrazov pa so oživele, dobile telo in dušo 🙂 Doule v Sloveniji smo del EDN (Evropske mreže doul) vse od njenega začetka od leta 2011, moja udeležba na srečanju pa je bila sponzorirana.

(več …)

Trenutki za hvaležnost

Ko sem imela svojega prvega dojenčka, sem se sama sebi zdela neumna, ker sem ga tolikokrat fotografirala. Zdelo se mi je, da sem s fotoaparatom namesto z njim. In da puščam, da trenutki bežijo mimo, lovim jih le s fotografijami.

Danes čutim in menim drugače. Fotografsko oko mi pomaga, da opazim slučaje, ko sem hvaležna, ki se mi zdijo še kako vredni, da jih zapišem na fotografijo, hkrati pa tudi v srce. Kako srečna sem, da se lahko z albumi in fotoknjigami vračamo v čas, ki se ga otroci spominjajo le nekje skrito v svoji notranjosti ali pa podoživljamo trenutke, ko so se zabavali in se zasmejemo še enkrat na isti račun. Kako bi jim drugače ponazorila čas, ko jih še ni bilo, ali ko je bil le eden, nato dva, trije, zdaj štirje?

Res, zame so fotografije orodje hvaležnosti. Vse se neprestano spreminja in z njimi lažje sprejemam nezadržen tok življenja. Vsaj takrat ne hitim, ampak se ustavim, opažam, vpijam vase čarobnost trenutka.

Brene Brown pravi, da je velika razlika med tem, ali se čutimo hvaležne ali pa se vadimo v hvaležnosti. Tudi na slab dan lahko najdemo tri stvari, ki so bile dobre. Njen citat: “Veselje se sešteva. Kadar vadimo hvaležnost, si gradimo zaloge veselja.”

V navdih tudi vam pa nekaj naših zapečkarskih utrinkov preteklih dni 🙂

gratitude practice

Sem nepopolna in …

1147599_531183593616836_52867246_o… to je dovolj 🙂

V teh tednih se skupaj z dvema prijateljicama učim, kako pustiti ob strani strah, kaj si bodo drugi mislili, in sprejeti svojo nepopolnost. Brene Brown, avtorica knjig Daring Greatly (ki sem jo predstavila v članku Veliko si upam) in The Gifts of Imperfection skupaj z Oprah organizira tečaj preko interneta.

Si upamo pokazati svojo pristnost?

Prehodi – kako osmisliti življenjske spremembe

prenos (3)Predmet knjige je težaven notranji proces prehoda – notranje preobrazbe ob velikih življenjskih spremembah. Avtor knjige William Bridges loči med tema dvema pojmoma. Pravi, da prehod ni le druga beseda za sprememboSprememba je selitev v drug kraj ali nastop nove službe, rojstvo otroka ali smrt očeta. Z drugimi besedami, sprememba je zunanja, situacijskaPrehod je notranji, psihološki. Ne gre za določene dogodke, ampak za notranjo reorientacijo, novo definicijo sebe, skozi katero moramo iti, da bi vključili spremembe v svoje življenje.

(več …)

Naj to naredi tvoja mala opica!

Česa me je naučila Ina May #7

IMG_4519Sedela sem v gugalnem stolu sredi dnevne sobe, nametane z otroškimi igračami in dojila najmlajšega sina. Naenkrat se zavem, kako mi je pogled obtičal na plišasti opici na tleh in se moja pozornost zavrti okrog ene same misli: “Ta opica je videti, kot da pravkar rojeva. Poglej, kako izbočen presredek ima. Očitno ji je lahko, saj ima lepo sproščeno čeljust, odprta usta …” Takoj zatem se zavem, kako smešno je, da to razmišljam! Spomnim se nekega spletnega članka, ki govori o tem, kdaj prepoznamo svojo zasvojenost s porodom: ko lahko le še mislimo porod, se pogovarjamo o porodu, spremljamo porod, ko naše življenje postane porod. No, pa sem tam.

(več …)

Moji lasje, moja glava, veste, to sem jaz

IMG_3879Revolucionarna trditev: moja glava je samo moja in sama lahko odločam o tem, kaj se bo z njo dogajalo.

Navdihnil me je Čarovnik Grega, ki v svoji pesmici poje: “to je moja glava, to so moje roke, to so moji boki, to so moja kolena, to so moje noge, veste, to sem jaz!”

Ko sem bila majhna, ko so mi drugi ves čas govorili, kaj lahko in česa ne smem.

Nekoč sem se skrila pod mizo (predvidevam, da sem že vnaprej vedela, da s tem nekaj ne bo v redu) in si s škarjami postrigla sprednje lase. Tako da je v frufruju nastal kvadratek. Kregali so me, se mi posmehovali in vsi so komaj čakali, da so lasje zrasli, da se je to popravilo, da sem spet imela v redu frizuro.

Očitno je, da sem že kot majhen otrok imela veliko nujo po tem, da sama odločam o tem, kakšno frizuro bom imela in si pri tem tudi pomagam, če je treba.

Naslednji tak korak je bil, ko sem šla k frizerju v centru kraja, se na poti v glasbeno šolo ustavila tam in naročilo “gobico”. Tega ni nihče pričakoval, doma so mi naročili, da se ostrižem na paž, kot običajno. Frizerka si je mislila, da sem si to omislila povsem na lastno pest, a je upoštevala mojo željo. To je bila takrat zelo popularna pričeska in nisem videla razloga, zakaj se ne bi smela tudi jaz tako postriči. Cena za mojo svojeglavost je bil spet plaz komentarjev o tem, ali mi frizura paše ali ne, neskončne debate  o tem, ali se lahko strižem po svojih željah.

Potem sem dolgo imela dolge lase, si jih puščala in lepo skrbela za njih. A na koncu osnovne šole sem čutila, da je čas za spremembo. Naveličana sem bila dolgih las. Še vedno se zelo dobro spominjam reakcije sošolca, ki me je srečal v poletnem času na nekem taboru, kako nejevoljno se je zmrdnil nad mojo frizuro. Zelo veliko bi mi bilo takrat pomenilo, da bi dobila potrditev, da je prav, da sledim svojim željam in odločam, kaj se bo zgodilo z mojo glavo in z mojo frizuro, ne pa da skušam ugoditi željam, muham drugih, mnenju, kaj mi paše in kaj mi ne. Da ne govorim o tem, da se ta mnenja močno razlikujejo.

Zanimivo bi bilo potegniti vzporednice s tem, koliko mi kdo pere in striže možgane.

Ste kdaj v tem kontekstu razmišljale, kaj pomeni, da si po ljudskih priporočilih ne smemo oprati las v prvih tednih po porodu? Kaj če si res ne bi dovolile prat možganov kot novopečene mame?

In še – če se zatakne že pri laseh, kaj šele pri bolj intimnih predelih, pri bolj občutljivih področjih?