Dolgo zbiram energijo, pogum. Iščem načine, da bi lahko spet udejanjila, kar mi je pri srcu.

Pojavim se v socialni situaciji, kjer čutim, da lahko uporabim svoje talente.

In me vprašajo: “Kje pa imaš otroke?”

Želim si, da ne bi tako alergično reagirala. A resnično me zbode. In zelo težko bi vprašanje razumela dobronamerno.

Podton, ki ga zaznam, govori: “Tvoje mesto ni nikjer drugje kot z njimi. Če jih imaš, moraš skrbeti zanje 24 ur na dan.”

Upam, da se motim in da se vprašujoči veseli z menoj, da sem prišla. Da je vesel, da so ljudje, ki si delijo skrb za otroke z menoj. Da je vsak od nas lahko tam, kjer uporablja svoje darove. Doma in v svetu.

V mladih letih sva z bratom vsake šolske počitnice vneto igrala šah. To je bil pravi počitniški turnir. Brat še vedno vsakomur ponosno pove, da sem ga jaz naučila to prestižno igro, vendar me je kmalu začel premagovati 😉

Odkar imam otroke, sva zaman poskušala dokončati kakšno partijo. A neko letošnjo oktobrsko nedeljo nama je začuda uspelo: na domačem vrtu sva odigrala tri igre, na sončku, ob kavici in pecivu. Pika na i: zmagala sem 2:1! 🙂

Sedaj me je povabil, da igrava preko mobilne aplikacije. Časa za naslednjo potezo imava en dan. O, kako veliko boljše je to kot pa obupano neorientirano brskanje po spletu!

Ali imaš tudi ti kakšno skrito veselje, ki mu že dolgo nisi dala duška? Kako bi si ga s prilagoditvami omogočila v tem času?

So jutra, ko lahko z otroki poležavamo, kolikor nas je volja. In jutra, ko je treba urno vstati in se obrniti naokrog, da je vse postorjeno. To je modrost neke izkušene matere, ki me spremlja vsakič, ko moram presoditi, kakšen vrstni red naj uberem tokrat in še posebej, ko mi je težko iti preko sebe.

Ne vem zate, a jaz nujno moram redno pobegniti iz naše srčkane družinice. Če čakam, me v prvem trenutku, ko to naredim, običajno žene na rob kakšnega previsa ali pa me ima, da bi se v nedogled vrtela s stegnjenimi rokami in z obrazom proti krošnjam.

Ali ne prikazujejo v filmih s takimi prizori norice? Trenutek, ko se jim je že popolnoma zmešalo? No, saj se v tistem trenutku točno tako počutim tudi jaz.

Ne glede na to, koliko razkrijem o sebi, vedno bodo deli mene ostali skrivnostni, še ne poznani, tudi mojim najbližjim. Čudežno je, da sem ustvarjena kot neskončen izvir idej, doživljanj, čustev, pobud, odločitev … Vedno bom presenečala, vedno bom nova.

Ženske ne dvigujemo uteži, pač pa kriterije. V zahtevnosti do sebe.

Kaj vse sem pričakovala od sebe, ko sem bila prvič mama in kaj pričakujem zdaj?

Seznam se je podaljšal in jaz sem še vedno pogosto v občutkih krivde, ker nisem to in ono in tretje. Nekatere stvari sem odlično osvojila, pri drugih stalno ponavljam ene in iste napake, na mnogih pa sem večna novinka. Nikoli mi ne bo zmanjkalo področij, kjer se lahko kaj naučim.

Je pa skrajni čas, da si pri učenju dajem več sočutja do sebe.

Brene Brown doživljanje sramu pri ženskah opisuje s prispodobo mreže. V katerokoli smer se obrnemo, kjerkoli želimo najti izhod, se zapletemo v nove zanke, je nova brezizhodna situacija. V glavi se nam vrti: nikoli dovolj, nikoli dovolj. Nikoli ne bom dovolj dobra.

Protiutež temu so pogoji zadostnosti, ki jih jih “izumila” Jennifer Louden. Odločim se, kaj bo za danes dovolj. Za življenje, ki ga zmorem kot človek. Napišem stvari, ki s katerimi bom danes zadovoljna. In ko jih postorim, je to dovolj.

Zame je en tak dan, ko mi ta nasvet pride res prav. Kajti vsega ne zmogla nikoli.