Ne morem verjeti, da se mi zdi, da grem na Havaje, kadar mi je dano izmuzniti se sami na stranišče.

Zanimivo mi je opazovati naju z možem, kako odpravljava otroke na kakšen poseben dogodek, na primer izlet. Kdaj vstaneva, kako ga zbudiva, kaj mu dava s sabo, kaj mu naročava,  kako se vedeva, kako se počutiva … Kot da bi se v ta odhod zlivalo vse dobro in slabo iz najinih otroških slovesov.

Ko se pripeti nesreča, me najbolj vznemiri dejstvo, da sem v tistem trenutku tako nemočna, da bi jo zamejila ali omilila. Zdi se mi, da reagiram, kolikor hitro se da, a vendar dostikrat otroku ne morem preprečiti bolečine.

Dobro je , če si dam kdaj čas, da še jaz pojokam zaradi prestanih pretresov, strahu in nemoči.

Včasih mi je zelo všeč, če otrokom pokažem, da nismo iz sladkorja. Da kdaj malo tvegamo in zato doživimo kaj, česar drugače ne bi. Npr. srečali krdela konj v hribih ali tekli po dežju. Fino je potem na suhem obujati spomine.

Kakšen bogat dan!

Sploh ne vem, kje bi začela, bil je res poln lepega. Slastna marmelada iz sezonskega sadja za zajtrk, obet obiska prestolnice, srečanja z ljudmi, dobra novica za mojo nastajajočo knjigo, prijazne vzgojiteljice, začetek družinskih počitnic, svetovalni pogovor o dojenju med policami z revijami, opazovanje dveh klepetavih ženic na troli, stavek: “Ta porod je vse postavil na svoje mesto,” dobro branje, prijetna vožnja z možem, žareče oči otrok, pospravljanje prazne hiše, poslušanje odbijajoče se nogometne žoge pred hišo, ročice, ki so mi pomagale zložiti špezo na blagajniški trak, malček, ki sedi na mizi in se pusti pitati starejšemu bratcu, osvežilen tuš in tipkanje v postelji. Morda še kaj sledi, gotovo pa sem kaj spustila;-)

Včasih sem mislila, da imam dve levi roki (to so mi tudi pogosto govorili).

A odkar imam otroke, sem se precej izboljšala v nekaterih spretnostih – npr. v menjavanju rjuh, tudi sredi noči, če je treba; v kuhanju z eno roko, v poslušanju domišljijskih načrtov in hkratnem lovljenju mokrega malčka po hiši, v obešanju perila in zaposlovanju otroških rok, v pletju vrta in zagotavljanju, da otroci ne pojejo vsega sosedovega ribeza …

Ne samo, da za to dejansko potrebujem dva para rok, potrebujem tudi štiri oči, več parov ušes, dvoja usta, predvsem pa ogromno miselne kapacitete in veliko srce.

O, še zdaleč ne samo kava 😉

• Ko prepoznam otrokovo resnično potrebo ali željo (in ji sledim)
• Ko si zamislim okusno in mikavno jed ter jo pripravim (in s slastjo zaužijem)
• Ko nekaj dokončam (tudi če je to gora cunj)
• Ko najdem predmet, ki mi prebudi nek lep spomin (npr. slika, izrezana iz časopisa)
• Ko snujem nove članke, ponudbe, projekte, si delam načrte, napravim korak naprej
• Med premikanjem, ko mi misli lahko tavajo po svoje (sprehod, vožnja z vlakom, na kolesu)
• Hrepenenje, ki ga prebujajo nekateri deli dneva (npr. približevanje poletnega večera, jutro, po kosilu) – kaj vse je možno, kam bi lahko danes šla/kaj naredila/s kom se srečala
• Dobra knjiga
• Lep film
• Srečanje s prijateljico
• Možev objem
• Pošten spanec
• Dolgo pričakovana pošiljka
• Obet počitnic, potovanja
• Voda
• Dobra novica
• Ko poskusim nekaj novega (npr. pranje avta)
• …

Jutri je nov dan.

Mamice včasih na to pozabimo, kajne? Premalokrat se poslužim tiste sladke zvijače, da zaspim kar zraven otroka (ure pred polnočjo štejejo dvojno!) Če je pa spisek opravil še tako dolg, da ne govorim, kako me pokonci držita računalnik in televizija.

Pojdi spat. Morda se bo jutri zjutraj katera današnjih težav rešila sama od sebe (in tudi če ne, imela boš več energije, da se z njo ponovno spoprimeš.)

Če bi se osredotočala le na to, koliko spanja sem zamudila v nočnih urah, na to, česa vsega nisem postorila, ker sem tolažila majhne bolnike, kaj vse je zamujeno, ker sredi svojega razmišljanja rajši obstanem in se nasmehnem malčku, ki je ravnokar pogruntal nekaj novega, bi me že zdavnaj zapustila zdrava pamet …

A kljub vsemu, dve zapisani vrstici na dan mi tudi ohranjata duševno zdravje. Hvala, ker me berete.

Dnevno se mi dogaja, da ne morem verjeti, kakšna škoda lahko nastane v drobcu sekunde, ko otroci pri svojem početju uidejo moji pozornosti.

Kar me skrbi, je to, kakšno škodo jim povzročam v minutah, ko jim pozornost spet namenim in najdem posledice njihove igre.