Ne vem, kdo v tem poletju hitreje rase: otroci, moja nestrpnost ali plevel na našem vrtu?

Pa naj se še toliko jezim, toliko obupujem, toliko žalujem, življenje mi vsak dan postreže z nečim, zaradi česar se vdam: “Priznam, lepo mi je.”

Kaj imajo skupnega voda, riž in fotoaparat? Mamo in otroka, pa še strica Gugla.

Enoletni otrok je splezal na mamino pisalno mizo, vzel njen ljubljeni fotoaparat iz etuija ter ga nesel v svoj “bazenček” – bano v kopalnici, ki mu jo je mama ljubeče pripravila za igro. Ko je mama zgrožena vprašala njegovega bratca, ali je fotoaparat plaval v vodi, je ta odgovoril (znanstveno): “Ne, potopil se je!”

Mama ni edina na svetu, ki se ji je to zgodilo. Stric Gugl ji je pomagal najti ljudi, ki so si pomagali po takem šoku, in sicer tako, da so za teden dni zaprli fotoaparat v posodico, polno riža. Čudežno deluje. Riž je posrkal vlago iz napravice, ki sedaj spet deluje in “lovi” vragolije neke družine.

Opozorilo: Ta lekcija ni namenjena omalovaževanju potrebnega in spoštovanega poklica terapevtov in terapevtk. 

Z lahkoto si predstavljam, kako bodo moji otroci kot odraščajoči ali odrasli sedeli na udobnem naslanjaču in sočutni osebi pripovedovali zgode iz svojega otroštva ter pri tem točili solze nad svojo usodo.

Z veseljem bi takrat sedela na drugi strani, na še enem udobnem naslanjaču, in v tišini, miru in notranji zbranosti poslušala, kaj mi imajo povedati.

Čisto drugače jih je poslušati in slišati danes, v ihti vsakdanjega življenja.

Včasih se mi zdi, kot da bi vlekla svoje misli globoko, globoko iz podzemlja … Vsega se prej spomnim, kaj je treba kupiti, kaj je treba postoriti, kaj hočejo od mene drugi …, a to, kar v resnici čutim, to potrebuje veliko časa in garaškega dvigovanja.

Knjiga, ki jo berem (o ustvarjanju ustvarjalnega časa), me sprašuje, kakšen je trenutno moj jutranji ritual in na kakšnih vzorcih, idejah, prepričanjih temelji.

Hm. Zbudi me ena od naslednjih variant: “Uauaua, (“dojil bi se”), “Mami, kakal sem!” “Mami, kri mi teče iz nosa!” “Bruhal sem!” “Mami, se greš igrat z mano?” ali pa se k meni stisnejo mrzle nogice, me v nos butne otroški komolec ali pa si nekdo kar sam postreže z mlekcem pod mojo majico.

Po tem kakšnih petnajst minut prihajam k sebi. Nato se lotim dela, ki me bolj celostno prebudi – izpraznim pomivalni stroj, obesim cunje, zagrejem mleko in s pomočjo najbolj pripravnega fanta postavim zajtrk na mizo. Med pospravljanjem mize je moje telo tako zadovoljno s polnim želodcem, da moram prav kmalu na stranišče, a ker to pomeni, da bi tvegala, da se kaj zgodi z zapuščenimi skodelicami na mizi, medtem ko me ni, se prisilim, da pospravim do konca. Če imam srečo, po poti pograbim knjigo in se zaprem v kopalnico. A običajno se mi že prej kdo pridruži. V roke dobi zobno krtačko. Najmlajši običajno spleza v umivalnik in si naredi mini bazenček, pa naj bo oblečen ali nag.

Jutro se konča, ko smo vsi oblečeni, siti, umiti in ni od prejšnjega večera ostalo nobenega opravila.

Moj ritual (ki bi ga jaz zares tako imenovala) pa lahko šele sledi: prebiranje dnevnih odlomkov Sv. pisma, vaje Blagor ženskam, pisanje Mamine lekcije, razvrščanje novih sporočil iz inboxa, pobiranje pošte iz nabiralnika, branje vsaj nekaj vrstic iz trenutno najbolj privlačne knjige. Ampak to je že luksuz, ki v teh počitniških dneh postane kraja redkih trenutkov . Vidite, je že večer, pa šele zdaj pišem mamino lekcijo.

Lahko noč in lepo jutro, drage mamice 🙂

S temi mojimi lekcijami je kot z mamino skrbjo zase – kaj hitro se obrneta dan, dva in ne utegnem niti pomisliti, ali sem kaj napisala ali ne. Ko pogledamo na koledar in se zavemo, kdaj smo nazadnje posvetile čas sebi, se lahko primemo za glavo. Imaš kakšno tako stvar, ki jo hočeš gojiti prav vsak dan?

Ponavadi prve dni neprestano tožim, ko    me mož spodbuja k novim in novim kolesarskim podvigom. A kmalu postane občutek težkih nog in prijetna utrujenos ob koncu dneva nekaj čisto običajnega.

Podobno je s kakšnimi pripetljaji v starševstvu. Ob prvem, drugem, morda tretjem zgodnjem malčkovem vstajanju godrnjamo na veliko, potem pa se sprijaznimo in jutranje lomastenje  za nadebudnim otrokom postane stvar rutine.

Dobro bi bilo, če bi opazili, koliko smo se kondicijsko okrepili ob teh priložnostih!

Sem zelo slaba motivatorka, če moram nekoga prestaviti iz točke 0 na cilj. Če pa je že na poti, je to povsem druga pesem.