Zdi se, da je današnji dan odločilen. Da bo povsem zapečatil usodo vseh, ki bodo prestopili prag šole, prag vrtca, prag porodnišnice.

Pa je res tako? Ali se v resnici ne spominjamo bolj dni, ko smo plesali otroško kólo, ko smo padli, pa nam buške ni popihala mama,  ko smo prvič stali pred tablo, ko smo bili izrinjeni iz kroga najljubših sošolk, ko smo za obvezno branje dobili pomenljivo knjigo, ko se nam je dojenček prvič nasmehnil, ko smo se trudile z dojenjem, ko smo ga prvič peljale na sprehod …?

Vsi dnevi, ki so sledili velikim prehodom, se nam zgostijo v en sam véliki dan, ki je imel bojda tako močan vpliv na nas, in to predstavo predajamo naprej. Res je. Začelo se je s tem dnem. A nikakor ni naša pot postala s tem dnem zapečatena.

Imejmo to v mislih, ko bomo te dni ubirali nove poti v novih ustanovah.

Včasih moram storiti kaj res drastičnega za svoj cilj (npr. začeti vstajati ob 5 zjutraj), da ljudje okrog mene prepoznajo, da mi je nekaj resnično pomembno.

Včasih si ob otroku očitam, da mu ne omogočim izkušnje nečesa, kar ga očitno veseli.

Malček se zjutraj ob zgledu starejših bratcev, ki odhajajo v vrtec, začne obuvati in želi ven. Po glavi se mi podijo misli na to, kaj bi morala nujno narediti, preden bi mu ugodila – si umiti zobe, pospraviti ostanke zajtrka z mize, vzeti ključek za poštni predal. Sama sebi se zdim neumna, zavrta, ker najdem toliko ovir. Ali res ne morem preprosto popustiti in iti za pol ure ven v sveže jutro, ne da bi mislila na opravke?

Naredim najnujnejše, odprem vrata, odpraviva se na kratek sprehod. Iz navade in za vsak slučaj vzamem voziček, vanj pa naložim dežnik in pelerino (izkušnje govorijo, da se rado ulije). Seveda so vsi ti predmeti prevelika skušnjava za malčka in že vleče dežnik za seboj, da se konica ropotaje odbija od mokre ceste. Včasih ga dežnik s svojo težo porine in usede se na tla. Greva mimo kužka, ki ravno opravlja svojo potrebo. V ustih imam neprijeten okus, čutim nepočesane lase in zaspance v očeh (še dobro, da sem vsaj sita  in oblečena). Z vsakim postankom sem bolj nestrpna. Na lepem se odločim, da greva raje nazaj in obrnem voziček. Malčku je vseeno, v katero smer greva, a pri hišnih vratih se upre. Prav nič mu ne diši odhod v notranjost. A takoj, ko je sezut in zazna, da se pomikam proti gugalnemu stolu, je pomirjen. Pet minut kasneje, po mlečni sladici, že drnjoha v mojem naročju.

Včasih popustim jaz, včasih pa on.

Si želiš dobivati mamine lekcije v elektronski predal? Želiš podpreti ustvarjanje navdihujočih vsebin za starše? Včlani se v klub S TEBOJ SEM. Že za 5 EUR/mesec.

Moj najmlajši me vabi, da si vzamem čas za majhno.

A veste tisto, ko se mama včasih odpravi od doma, in otroci doma pod očetovim nadzorom jedo naročeno pico, gledajo televizijo, imajo podaljšano zabavo pred odhodom v posteljo in jim je omogočena kakšna “muha” več.

No, to. Le da sem jaz v vlogi tistega očeta. Včasih paše.

Poznate tisto shemo, po kateri lahko pri katerem koli sklenjenem poslu izberete le dve od treh možnosti?

Če je hitro in poceni, ni dobro.

Če je hitro in dobro, ni poceni.

Če je dobro in poceni, ni hitro.

Zadnjič sem ugotovila, da to velja tudi pri otrocih.

Če hočem z njimi doseči nek cilj hitro in “poceni” (s kakšno finto), ni tako zdravo in dobro za njihov razvoj.

Če hočem nekaj hitro in dobro, nastradajo oni ali jaz (zaradi preobremenjenosti).

Če hočem, da pridemo na cilj kvalitetno in celi, to ne bo hitro.

Danes sem bila malo po obiskih. Malo pa tudi ne. Ko sem se hotela oglasiti pri neki mamici, sem dobila naslednji odgovor:
“Danes se ful slabo počutimo, ker smo slabo spali in bomo šli sedaj počivat. Bi se lahko mogoče kateri drugi dan oglasila?”

Srce mi je zaigralo in mislila sem si sama pri sebi: “Ja, bejba, tako se to dela!” 😀

In sem se z veseljem odpravila domov.

Zakaj tako pogosto ostanem samo pri namenu?

To vprašanje me ne pripelje nikamor, saj se kritiziram, si očitam, sem nestrpna s seboj.

“Niste vi mene izvolili, ampak sem jaz vas izvolil, da greste in obrodite sad in da vaš sad ostane.” Jn 15,16

Mami je najboljša!

To nadvse laskavo pohvalo sem dobila, ko sem postavnemu petletniku spravila (drevesno) smolo s kolena.

Oh, ko bi bilo vedno tako enostavno 😉

Berem.

Sem z družino.

Sem na počitnicah.

Sem v hribih.

Pomivam posodo.

Skratka – ni me.