Zadala sem si, da me otroci videvajo v čim bolj različnih oblekah in opravah. Rada bi, da vidijo, da imajo živo mamico, ne le krmežljavo skuštrano babo v pižami.

Po drugi strani pa – kaj je boljšega kot se stiskati do poldneva (ali čez), ne da bi se kam mudilo, ne da bi bilo treba na mraz, ne da bi se preoblekli? Tudi to spada k poživitvi vsakdanjika.

Za druge ljudi večkrat kar poniknem. Ko otroci zbolijo, ko se sama ne počutim dobro, ko imam veliko dela, ko nas ni doma, ko nas kakšen dogodek čisto posrka …

Moja prijateljica, tudi mamica, reče: “Mame razumemo …”

A želim si, da bi tudi v dneh, ko ne dajem ničesar navzven, ne izgubila stika s sabo – da moja zavest, občutek zase, ne bi poniknila. Reka, tudi ko ponikne, ne neha biti reka. Še vedno je bistra, pretočna, živahna, le skrita pod zemljo.

Pa še nekaj – dobro je, da koga kdaj spustimo ali vzamemo s sabo v “podzemlje”, čas in kraj, kjer smo s svojo družino, si delimo vsakdanjost, majhna in velika veselja in skrbi. Tako drug drugega povabimo  v območja, kjer si pokažemo svojo človeškost, hkrati majhnost in veličino.

Kako smo včasih slepi za možnosti, ki jih imamo v življenju, pa jih ne izkoristimo.

Z možem pogosto zvečer od utrujenosti samo “padeva” v posteljo. Kljub želji in trdnim namenom, da se bova tisti večer pogovarjala, so že prve besede, ki si jih izmenjava, običajno le dodatna uspavanka.

A čeprav imava že dolgo časa možnost, da si vzameva urico ali dve zase čez dan, ko otrok dopoldne ni doma, to le redko storiva, saj je v nama tako trdno zakoreninjen star način razmišljanja, da se dopoldne pač dela (ali pa se hodi z drugimi na poslovna kosila).

Ko uresničiva željo po skupnem kosilu, pogovoru in sprehodu, pa se čudiva, kako prijetna je naenkrat najina narava in kakšna dobrina je imeti zakonca ob sebi!

Po minulih praznikih sem primerjala svoje občutke ob različnih dejavnostih z otroki.

Ko me je nekaj resnično veselilo in ko sem nekaj delala samo zato, ker sem imela občutek, da moram (ker je tak čas, da je to treba delati, ker so si otroci tako želeli, ker sem samo tako res dobra mama).

Obe fotografiji sta lepi in prepričana sem, da bi pri obeh na družabnem omrežju požela ogromno lajkov. Kaj je tisto, kar loči videz in zunanjo potrditev od notranjega dobrega občutka?

 Posebno pogumno je po njihovemu počutju v vsaki situaciji povprašati otroke.

So jutra, ko mi že zgodaj manjka energije. Kot da bi šla spat s prazno baterijo, ki se do jutra napolni le za kakšni dve črtici.

Kaj takrat storim? Prisilim telo v gibanje, brezhibno delovanje? Poženem misli v tok, pa čeprav bi še spale? Čustva bolj težko prisilim. Če sem izpraznjena, lahko dajem le tečnobo.

Kako dolgo lahko tako funkcioniram?

Sem vajena poskrbeti za “počasne ure in dneve” v bližnji prihodnosti? Ko se dam malo bolj “na izi”?

Kako to sprejmejo drugi? Če niso navdušeni, ali me to hitro preusmeri v stanje, “kot da je vse normalno”?

Ogromno storimo za nego sebe, če že samo spremljamo nivo svoje energije. Kako bi ocenila svoje počutje na lestvici od 0 do 10? Kaj lahko narediš, da se raven energije dvigne?

Ugotavljam, da mi je veliko teže v družini vzpostaviti neko novo dobro navado, tradicijo, ritual, ki je naporen, a vreden truda, kot le omejevati neželeno početje (tudi pri sebi).

Če nočem, da otroci preživijo veliko časa za zasloni, ni dovolj, da jim to prepovem, ampak moram zasejati seme drugih možnosti in dejavnosti, biti z njimi, tudi sama ustvarjalno oblikovati naš dan.

Zvečer se zahvaljujemo za lepe stvari, dogodke in ljudi tistega dne. Včasih kateri od otrok dolgo razmišlja, kot da se mu nič lepega ni zgodilo. Ali pa sploh noče razmišljati, saj je preveč pod vplivom kakšnega neprijetnega pripetljaja malo pred večerno molitvijo. A hvaležen naj bom, ko pa se mi godijo take krivice?!

Zares, ustvarjanje notranjih drž je naporno. Veliko bolj kot pospravljanje kock.

Najboljše zdravilo proti slabi volji, utrujenosti in splošni bodičavosti za otroka in mamo je dnevni spanec.

Ugotovila sem, da se hočem na vsak način stlačiti v okvir neke popolne podobe o sebi, v katerem bi si bila všeč.

Idealno bi bilo, če bi znala projekt, ki si ga zastavim, v enem zamahu brezhibno izpeljati od začetka do konca, ne da bi se vmes posvečala drugim stvarem.

Komaj sem spregledala, da se s tem močno kastriram, si onemogočam veselje, poln razmah, predvsem pa se ženem za nemogočim. Kako naj se človek ustvarjalnega duha s štirimi otroki, hišo, svojim podjetjem in široko socialno mrežo posveča le eni stvari naenkrat?!

Obenem popolnoma zanemarim dejstvo, da sem nemerljivo bolj srečna, učinkovita in rodovitna, kadar si dovolim, da mi misli skačejo, da imam razpostavljene materiale z več različnih področij, kadar se mi dogaja več stvari naenkrat, ko si preprosto pustim, da sem pač človek mnogih zanimanj.

Sebi in drugim s tem dobesedno jemljem darove, ki bi jih bili deležni, če bi sprejela kaos v sebi in okrog sebe.