fbpx

admin

Ste tudi vi eden od samoumevnih staršev?

Poznate izraz »privzete nastavitve«? Ko ima nova pametna napravica že vgrajen določen način delovanja. To nam prihrani mnogo vprašanj, odločitev in dela, naša uporaba elektronskega pripomočka pa že lahko gladko steče.

Podoben izraz, »default« v angleščini, je uporabila blogerka M. Blazoned tudi za starše. Pravzaprav za enega od njih. Za tistega, ki prevzame večino dela ali, bolje rečeno, na katerega samodejno, samoumevno pade večina dela.

Nekega jutra je zapisala, kako frustrirajoča je lahko ta vloga. Očitno se je v njenih besedah našlo veliko staršev, saj je članek hitro postal viralen. Takole piše z obilico humorja …

***** ***** *****

Ali ste samoumevni starš? Če morate o tem razmisliti, potem niste. Vedeli bi, verjemite mi. Samoumevni starši so odgovorni za čustvene, telesne in logistične potrebe otrok. Da vam pokvarim napetost pričakovanja: običajno imajo maternico.

Prvič sem se zavedela, da sem ena od samoumevnih staršev, ko je nekega dne najin prvi otrok spal, z možem Danom pa sva pleskala sobo za goste. Ko je hčerka zajokala, ni on niti za trenutek prekinil svojega dela in pomislil, da bi šel ponjo. Takrat sva oba delala v korporacijah in sodelovala pri istem domačem projektu. Bila sva izenačena, če ne štejemo dejstva, da sem jo jaz nosila in hranila devet mesecev v svojem trebuhu, kar mi je dajalo rahlo prednost. Mislila sem si, to je čisti nesmisel.

KDO SO SAMOUMEVNI STARŠI

Štirinajst let kasneje sem še vedno v vlogi samoumevnega starša. Sedaj delam od doma za polovični delovni čas v svojem svetovalnem podjetju, torej je vloga malo bolj smiselna, ampak še vedno ni prijetna. Mami, mami, mama, mami, mama, mami, mami, mami. Cel. Ljubi. Dan. Tešim potrebe vseh svojih treh otrok: prijave na dejavnosti, logistika s prevozi, pregledi pri zdravniku in zobozdravniku, težave s fanti in dekleti, ranjena čustva, šolski sklad, kupovanje daril, frizure, nakupovanje oblačil, pisanje zahval, kar je, mimogrede, hudičevo delo. Prav tako preurejam omare med sezonami, da pregledam, katera oblačila so jim prav. To je opravilo, za katero le samoumevni starši vedo, da sploh obstaja.

Samoumevni starši poznajo imena vseh otrokovih učiteljic. Izpolnjujejo neskončne obrazce, vključno z 20 strani dolgim pravnim dokumentom, ki je potreben za to, da se otrok lahko v šoli ukvarja s športom, in ki zahteva krvno prisego, da šole ne bomo tožili, če bo otrok dobil pretres možganov, saj ga zagotovo bo dobil. Poslušajo dolge, dolgočasne in zapletene zgodbe o gibalnih igrah, ki nimajo nobenega smisla. Neprestano črkujejo besede. Vedo, koliko je pri hiši papirja za zavijanje. Samoumevni starši nimajo svojega lastnega koledarja, ampak tistega, na katerem so napisani dogodki vseh ostalih in ob katerem jih boli glava. Poznajo notarja. Karton kupujejo v paketih po sto. Neutrudno garajo za dober odnos s šolsko tajnico. Poznajo velikosti oblačil za vse svoje otroke, vključno s številko čevljev.

SPODBUDA ZA REZERVNE STARŠE

Mimogrede, ta zapis nikakor ni mišljen kot tekmovanje med možem in ženo pri tem, kdo je na slabšem. Moj mož samoumevno služi denar, samoumevno kosi travo in samoumevno pobija pajke pri hiši, kar vse s seboj prinaša enako količino stresa in nezadovoljstva, o čemer lahko, če želi, napiše svoj članek. Prav tako mi je v izjemno pomoč in je čudovit mož in oče. Vendar, v mojo obrambo, trava in pajki ne kričijo »mami« stokrat na dan in njegov šef ne gre z njim na počitnice. Samo povem. In moj mož bi prvi priznal, da sem potegnila ta kratko. Njegov obraz se skremži, ko naštevam, kaj vse moram postoriti. Tako da mi veliko pomaga. Vendar pa spada, kar se tiče logistike in birokracij, k rezervnim staršem.

NAKLJUČJE

Med samoumevnimi in rezervnimi starši je velika razlika. Lily ima ob ponedeljkih pozno popoldne jazz. Poskrbim, da pride tja in nazaj, čeprav ima njena sestrica Gracie tenis ob popolnoma istem času. Logistika je na meni. Ni problema. Že zmorem. Včasih pa me pokliče mož, da bi mi pomagal. Ti klici se običajno začnejo takole: »Kdaj Lily konča jazz?« Najraje bi mu eno primazala. Konča ga VSAK teden ob istem času! In ko on z menoj lahkotno klepeta o tem, kako bi mi lahko »pomagal«, jaz hkrati razlagam jokajočemu Georgu, kako se računa s prehodom, česar drugošolec nikakor ne more razumeti, kuham pozno kosilo (no, priznam, vrem makarone) in skušam odgovoriti še na zadnjo službeno e-pošto.  Tako da ja, včasih se izide, da ima Dan tak urnik dela in teka, da se zares pelje mimo Lilyjinega plesnega studia ravno v trenutku, ko jo je treba pobrati. Koristno? Da. Samoumevno? Ne. Samoumevni starši ne delujejo po naključju.

POD TUŠEM

Biti eden od samoumevnih staršev, vsaj v mojem primeru, ne pomeni, da je mož cepec – gre za to, da otroci ne upoštevajo načela bližine ali razumnosti, ko prosijo za pomoč. Iščejo samoumevne starše. Mene. Bila sem že pod tušem, ko sem morala hčerki nadeti verižico. Šla je naravnost skozi mojo sobo, mimo svojega očeta do mene. Resnično. Celo moj mož ji je začudeno pomahal: »Ohoj, tudi jaz sem tukaj.« V svoji hiši sem se tuširala natanko petkrat, ne da bi me zmotil kateri od otrok s svojo hudo potrebo. Pod tušem sem že napihovala balone, podpisovala obvestila in spletala lase. Vem … zakleni vrata, boste rekli. Neumna sem. Vendar vem, da bi se prikradli noter. Prepričana sem.

PREOBREMENJENOST S PODATKI

Pozabite na informacijske širokopasovnice, samoumevni starši zares obvladajo shranjevanje in pridobivanje podatkov. Ne da bi se zavedali, hodijo po hiši in si shranjujejo mentalne slike vsega, kar srečujejo na poti. Na tleh kopalnice opazimo gumico in naše nezavedno ve, da bo ta informacija prišla prav, ko bo treba preprečiti popoln živčni zlom devetletnice. Nekoč sem bila na službeni poti v Kaliforniji in so me klicali od doma, kje so Georgeve superge. Veste, kaj je pri tem najhujše? Da sem vedela. Količina stvari, ki si jih samoumevni starši shranjujejo v svojih možganih, je v premem sorazmerju s količino vina, ki ga popijejo. Preveč.

KARANTENSKI ŠOTOR

Kar me skrbi, je to, da samoumevni starši skorajda nimajo možnosti pobega. Ne morejo dobiti odmora, razen če se fizično povsem ne odmaknejo iz družine … in vržejo svoj mobilnik v vodo. Tudi ko si privoščijo vikend zase, pustijo doma podrobno razpredelnico dnevnih aktivnosti s časovnim načrtom in opombami. Uredijo prevoze, pustijo zavito darilo za rojstnodnevno zabavo. Kaj pa rezervni starši? Samo odidejo. Neverjetno, poljubijo otroke za slovo in odidejo. Ti p***i. Ok, globoko bom vdihnila. Edino, kar preostane samoumevnim staršem, je stakniti nekje močno nalezljiv, a življenjsko neogrožajoč virus. Pa se tudi takrat lahko zanesemo, da nas bodo otroci našli v karantenskem šotoru in nas prosili, naj jim odpremo kozarec.

PREŽIVETJE VRSTE

Glejte, starševstvo je na splošno težko in vsi starši prispevajo svoje. Razumem. Dobro si je zapomniti, da nisem strokovnjakinja za starševstvo. Sedim v kuhinji, oblečene imam razvlečene nogavice in pišem članek o izmišljenem mitu, ki ga imenujem »samoumevni starši«, ker sem tako dolgo potrebovala, da sem ugotovila, zakaj sem tako prekleto izčrpana. Iskreno menim, da so samoumevni starši dobra ideja in verjetno nujno potrebni za preživetje vrste. Sicer bi otroci kje ostali in nesrečno umrli, vsa misija pa bi bila zaman. Vendar to ne spremeni dejstva, da obseg in količina dela, povezana z upravljanjem tolikih življenj in podrobnosti, prinašata s seboj presenetljivo veliko čustveno in mentalno izčrpanost, ki se pojavlja le pri samoumevnih starših. Zaslužimo si, da je razumljena … in poimenovana! Sicer bomo mi tisti, ki bomo kje ostali.

Opomba: Da, samoumevni starši so lahko tudi moški! Ne, nisem nameravala ponovno zanetiti vojne med spoloma … to je satira.«


Vir: Blazoned, M.: The default parent
Prevedla: Ana Pavec

Članek je bil prvotno objavljen na portalu Iskreni.net.

Vzdrževanje meje

Lansko leto smo bili v kobariškem muzeju soške fronte. Takrat šestletni sin se je čudil, kako je mogoče, da je Avstroogrska izgubila vojno, če pa je v zadnji bitki pregnala Italijane do reke Piave. Še več, meja se je po vojni zajedala globoko v notranjost sedanjega slovenskega ozemlja.

Podobno se mi dogaja v postavljanju meje otrokom. Dosežem velik preboj, potem pa se mi zgodi, da šestletnik želi, da ga oblečem, da osemletniku brišem nos, da ni konca plenicam in dojenju …

Da, vzdrževanje meje je veliko bolj naporno in dolgotrajno delo kot pa njeno prvotno postavljanje.

Vedno isto

Ljudje se v življenju premikamo po spirali. Napredujemo, vendar se na nekaterih točkah zdi, da smo spet na istem mestu, čeprav smo vmes najbrž prehodili kakšno nadstropje.

Še ena zima, ko se je začela smučarska sezona in sem doma z malčico, medtem ko se drugi podijo po belih strminah; z drobtinami posejana miza, ki jo že n-tič ta teden brišem, kot da bi imela generalno po hiši; deja vu ob prepiru, ki se vrti vedno okrog istih potreb mene in moža, pa jih ne znava uslišati … Take stvari me spravljajo v obup.

A hkrati ni res – nekje skrito tli upanje, da znam in zmorem drugače. Lahko se spoprijemam s temi izzivi, jaz sem poslana njim in oni so poslani meni.

Pomaga mi, da si dajem priznanje za to, kar sem se že naučila  in da ostajam odprta za nove možnosti, nove korake.

Deljenje vsakdana

Večkrat sem prebrala, da si ženska išče pleme – sorodne duše, s katerimi bi lahko delila vsakdan. Še posebej čutim to potrebo, odkar sem postala mama, a mi jo uspe le malo po malo uresničevati. Z obiski, klepeti s prijateljicami, pisanjem, skupino Blagor ženskam, branjem knjig ženskih avtoric, spletnimi skupnostmi, pogovori z mamo, bratom, sestrama, …

Vedno znova ugotavljam, kako temeljna potreba je to. Še posebej v življenjskih prehodih, kot so prihod novega družinskega člana, menjava službe, selitev, smrt bližnjega.

Kako smo v hrepenenju po njeni uresničitvi vedno znova na začetku!

Dobre navade

Zimsko sonce

Dvignem rolete in odpre se mi pogled v zimsko jutro. Razveselim se sonca.

V moj dan prinese veliko svetlobe, veliko igre za mojo hčerko s sončnimi žarki na tleh dnevne sobe, veliko tolažbe zame, ko gledam poplesajoče lise na mizi z adventnim venčkom.

A ko stopim ven, mi je jasno – zimsko sonce pogreje le mene in tiste, ki imajo tople hiše in tople bunde.

Zato mu moramo pomagati odganjati temo in mraz.

 

Kaj mi manjka?

Včasih ne vem.

Manjka mi ur v dnevu.

Ženskega klepeta.

Več parov rok.

Spanja.

Nežnosti.

Pohvale.

Miru.

Idej.

Spretnosti.

Znanja.

Potrpežljivosti.

Odločnosti.

Reda.

Sproščenosti.

Včasih nočem vedeti, samo da bi se lahko pritoževala, jamrala in se razvajala še naprej.

Ena izmed mnogih

Počasi, počasi se moja potreba po občutku, da sem posebna, hrani in umirja. Da sem edinstvena, enkratna in neponovljiva, ni dvoma.

A v materinstvu je spoznanje, da nisem nič posebnega, prihajalo postopoma, počasi in praznnisem ga sprejela zlahka.

Ko sem rodila prvega otroka, sem imela občutek, da bi me morali vsi po vrsti začeti vikati.

Tako fino bi se bilo naslajati ob “dejstvu”, da sem “carica”, ker sem mama petih otrok. A z vsakim otrokom bolj sem spoznavala, ne da to dejstvo ni pomembno, ampak da sem se pridružila mnogim mnogim drugim, ki smo izbrale vsakdanjik, v katerem je mnogo mnogo opravil, drobnih, na videz nepomembnih, pa vendar služijo veliki stvari.

In ko se hočem smiliti sama sebi, koliko dela da imam, se spomnim – delim si sestrstvo s toliko in toliko mamami okrog mene in pred menoj, mnoge so že prehodile to pot in jo hodijo. Nič posebnega nisem.

Končno je to dejstvo postalo tolažeče.

Končana gospodinjska opravila

V kuhinji bi lahko preživela ves ljubi dan. Prav tako pri ukvarjanju z oblačili. Prav tako pri pospravljanju igrač. Prav tako pri šivanju strganih hlač. Prav tako pri …

A odločila sem se, da to ne bo glavni del mojega dneva. Da, postorjeno mora biti marsikaj.

Toda jaz lahko odločim, na kateri stopnji bom oznanila, da je neko opravilo zaenkrat končano.

Edino tako sprostim čas, da v svoje dneve in predvsem svoje doživljanje življenja vnesem nekaj svobode, lahkotnosti, prazničnosti in drugih vrednot.

Obisk s Krvavca

Krvavec je naša “hišna gora”. Vsako jutro preverimo, kakšno je vreme, tako da se sredi stopnic zazremo v njegovo smer. Zaprisegla sem si, da enkrat ustvarim video fotografij s časovnim zamikom na tem oknu in svetu pokažem, kakšno neizmerno raznolikost uspejo meteorološki pojavi ustvariti na tem hribu samo v enem dnevu.

Veste, moji moški so na Krvavcu stalni gostje. Jaz pa ne tako pogosto. Nič kaj me ne vleče gor v sneg in mraz, še posebej, če imam v dolini mladičke, za katere moram poskrbeti.

A danes, no, natančneje včeraj, sem se zavedla, da lahko iz te lepe gore črpam še eno vrsto moči. Obiskala me je “tetka s Krvavca” in odločila sem se, da jo bom odslej pogostila, kot se spodobi. To ni neka stara tečna nadloga, ampak res modra poosebljena ženskost, ki me povabi, da se poglobim v njene skrivnosti.

Danes sem ji že naredila čaj. Tudi spalno kuro sva opravili. Sinoči sem jo povabila v krog prijateljic, kjer smo se pošteno nasmejale in se okrepčale ob druga druge zgodbah.

Ne vem, kako bodo moji moški to razumeli, ampak odmaknila se bom od njihovega sveta. Vsaj za en dan v mesecu.