Danes poteče rok za oddajo predlogov o novem Zakonu o starševskem varstvu in družinskih prejemkih. Ker sem na porodniški in je počitniški čas, bi najraje skrila svojo glavo pod blazino in niti pisnila o tem. A me kljuva, kako politika kroji moje življenje in življenje moje družine. Če je stanje na mojem računu odvisno od tega, koliko so poslanci velikodušni pri številu dni, za katere menijo, da naj bi jih upravičeno preživela s svojim dojenčkom, potem se me politika še kako tiče! In ne le to – mojega moža želijo prisiliti v to, da bo kot dober oče z dojenčkom preživel vsaj mesec dni, pri tem pa me zrinil v službo. Ker se bo to le stežka zgodilo, nama grozi, da državi privarčujeva nekaj denarja, ki ga tako krvavo potrebuje.

Menim, da takoj ko država spremeni dikcijo, da “starša LAHKO koristita dopust za nego in varstvo otroka poljubno po medsebojnem dogovoru” v “oče MORA izkoristiti 30 dni dopusta”, lahko zavohamo, da se za tem skriva kakšen drug interes. Zavzemanje za enakopravnost, emancipacijo žensk in enake možnosti se začenja ravno doma. Država bi zato morala podpirati to, da se starša lahko sama dogovarjata, da se ženske same zavzemamo zase in da nismo v nič prisiljene. Po novem zakonu bi se bile ženske primorane vrniti v službo pri desetih mesecih otrokove starosti, ko pa je z vidika njegovega telesnega in duševnega zdravja mama še vedno nenadomestljiva. Ne gre za svobodo, za emancipacijo, za očetovo resnično vključenost v družino, ampak za omejevanje državljanov. Starša se ne bosta mogla več svobodno dogovarjati o tem, koliko dni naj bi kdo preživel doma z otrokom v njegovem prvem letu življenja, za katerega je znano, da je ključno za njegov razvoj.

 Oče se nič bolj ne vključi v vzgojo otrok, če je v to prisiljen, ali pa če se mora vključevati namesto mame. Oče ima povsem drugo vlogo. Smiselno bi bilo, če bi lahko mama v polnosti koristila dopust za nego in varstvo otroka, očetu pa bi bil dodeljen dodatni očetovski dopust (in obvezen, kot je to v primeru porodniškega dopusta za mamo). Tako bi bil oče dodatna pomoč pri skrbi za otroka in gospodinjstvo, ne pa nadomestek za mamo.

Podporo države bi videla tudi v tem, koliko spodbuja ženske, da resnično razmislijo, kakšne možnosti imajo, kaj jih veseli, kakšno službo si želijo, kako želijo rasti, se razvijati, se poklicno uresničevati. Znano je namreč, da materinstvo lahko temeljito pretrese ženino dotedanje gledanje na kariero. Ne verjamem, da lahko mama pod stresom prisilne vrnitve v službo pri tako majhnem otroku resnično začuti, kje je njeno mesto v svetu. Za to potrebuje bistveno več časa, predvsem pa podpore. Ne morem se znebiti občutka, da se za navideznim zavzemanjem za pravice žensk in enake možnosti skriva le sla po še večji izkoriščevalnosti do žensk in njihovih velikih potencialov.

2 komentarja on Ali se me politika tiče?

  1. Zelo se strinjam z vsem kar si zapisala. Tudi meni se zdi, da je zadaj za tem zakonom le misel na varčevanje in dolgoročno zmanjšanje pravic oz. skrajševanje porodniške. Meni se ne zdi, da bi bile ženske kaj bolj enakopravne, če bodo šle en mesec prej v službo, kvečjemu bodo še bolj obremenjene in pod stresom kot prej. Kaj pa lahko naredimo, da ta predlog ne bo sprejet?

Dodaj odgovor za Andreja Prekliči odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.