V meni se pogosto oglasi glas globoko zasidrane krivde: “Če mame ni, je vse narobe.” Potemtakem je moj prosti čas povsem odvisen od dobre volje moje družine. Ob tem stavku se sprašujem: Kaj je tisto, kar res lahko dam le jaz? Kje so drugi ljudje, ki dopolnjujejo mojo vlogo in jo krepijo? Kdaj in kje odkrivam svojo nenadomestljivost, kje pa se napaja moja edinstvenost?

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.