Imam navado, da stvari vidim kot dokončne. Če se nekaj odločim, je to dokončno. Če nekaj polomim, je to dokončno. Če nečesa nisem naredila, je to dokončno. Če sem nekaj naredila, je to dokončno. Če nekoga prizadanem, je to dokončno. Če kdo prizadene mene, je to prav tako dokončno, tako ne morem živeti. In tako v nedogled…

Otroci mi vsak dan pokažejo, kako se je življenje zmožno obnavljati … Zakaj bi bile dokončne moje odločitve, polomi, rane, porazi … ? Danes sem ugledala luč na koncu predora …

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.