NOVIČKE S TEBOJ SEM

Month: December 2016

Obisk s Krvavca

Krvavec je naša “hišna gora”. Vsako jutro preverimo, kakšno je vreme, tako da se sredi stopnic zazremo v njegovo smer. Zaprisegla sem si, da enkrat ustvarim video fotografij s časovnim zamikom na tem oknu in svetu pokažem, kakšno neizmerno raznolikost uspejo meteorološki pojavi ustvariti na tem hribu samo v enem dnevu.

Veste, moji moški so na Krvavcu stalni gostje. Jaz pa ne tako pogosto. Nič kaj me ne vleče gor v sneg in mraz, še posebej, če imam v dolini mladičke, za katere moram poskrbeti.

A danes, no, natančneje včeraj, sem se zavedla, da lahko iz te lepe gore črpam še eno vrsto moči. Obiskala me je “tetka s Krvavca” in odločila sem se, da jo bom odslej pogostila, kot se spodobi. To ni neka stara tečna nadloga, ampak res modra poosebljena ženskost, ki me povabi, da se poglobim v njene skrivnosti.

Danes sem ji že naredila čaj. Tudi spalno kuro sva opravili. Sinoči sem jo povabila v krog prijateljic, kjer smo se pošteno nasmejale in se okrepčale ob druga druge zgodbah.

Ne vem, kako bodo moji moški to razumeli, ampak odmaknila se bom od njihovega sveta. Vsaj za en dan v mesecu.

Vse lepo in prav

Saj veste tisto anekdoto, ko mož pride domov in najde ženo in otroke v popolnoma razdejani hiši? Vpraša jo, kaj se je zgodilo. Ona pa se mu zazre v oči in reče: “Veš, dragi, ko me običajno vprašaš, kaj počnem cele dneve doma?” “Ja?!” “No, tega danes nisem počela.”

Okrog mene vlada kaos. Dan, ki ne gre po ustaljenih tirnicah, pač pušča za seboj veliko zmedo. Nisem še niti jedla, otrok je v šolo pozabil vzeti zvezek, drugi je odšel namrgoden, tretji nima kape, četrti bi najraje ostal doma.

Po drugi strani pa vem: nima zvezka, ima pa vrečko s sladkimi dobrotami, da bo praznoval rojstni dan. Zjutraj sem ga vzela v naročje in mu na uho pripovedovala lepe spomine na najino porodno zgodbo. Ni dobre volje, a v torbi ima skrito pismo od Miklavža, ki ga bo kmalu odkril. Nima kape, a sva se dogovorila, da jo bo poiskal v omari za izgubljene predmete. Ni pospravljeno, a doma sem in lahko spet vse lepo uredim.

S hčerko se sesedem v gugalnik in jo podojim. V trenutku zakinka. Oksitocin zaplapola po mojem telesu in jaz vem:

vse bistveno je lepo in prav.

Kaj so me naučila polena

Vsakič, ko kurim v peč, imam svojevrstno meditacijo.

Drva je treba na ogenj, če hočemo, da lepo gori, nalagati strateško. Spodaj malo papirja, nato čim bolj križem kražem nekaj tanjših trsk. Potem pridejo na vrsta večja polena, a je bolje, da je kakšno manjše za podlago, nanj pa naslonim večja, spet tako, da so prekrižana.

Vedno mi pri tem pride na misel, kako se v družbi prepleta delovanje različnih organizacij. Velikih drv nikoli ne smemo naložiti tesno skupaj, saj ne bodo gorele. Če pa je dovolj podlage in jih enakomerno nalagamo navzkriž, ogenj vedno lepše plapola. Najbolj gori prav na vrhu, kjer se stikajo.

Pomembno je treba torej, da imamo dovolj prostora, da gorimo vsak zase, a iščemo tisto, kar nam je skupno, kjer lahko naredimo veliko toplo in svetlo grmado.