fbpx

Month: december 2016

Delovanje po navdihu

Naučila sem se delovati po navdihu.

Uzrem dih jemajoč prizor? Zamislim si, kako ga bom fotografirala.

Začutim nezadržno željo? Preverim, kaj bi lahko ukrenila za njeno uresničitev.

Razmišljam o prijateljici? Pošljem ji sms.

V meni je neko nejasno, a močno čustvo? V roke vzamem papir in pisalo in ga skušam razčleniti.

To zahteva od mene odločenost in iniciativo, je pa zelo zdravilno.

 

Vzdrževanje meje

Lansko leto smo bili v kobariškem muzeju soške fronte. Takrat šestletni sin se je čudil, kako je mogoče, da je Avstroogrska izgubila vojno, če pa je v zadnji bitki pregnala Italijane do reke Piave. Še več, meja se je po vojni zajedala globoko v notranjost sedanjega slovenskega ozemlja.

Podobno se mi dogaja v postavljanju meje otrokom. Dosežem velik preboj, potem pa se mi zgodi, da šestletnik želi, da ga oblečem, da osemletniku brišem nos, da ni konca plenicam in dojenju …

Da, vzdrževanje meje je veliko bolj naporno in dolgotrajno delo kot pa njeno prvotno postavljanje.

Vedno isto

Ljudje se v življenju premikamo po spirali. Napredujemo, vendar se na nekaterih točkah zdi, da smo spet na istem mestu, čeprav smo vmes najbrž prehodili kakšno nadstropje.

Še ena zima, ko se je začela smučarska sezona in sem doma z malčico, medtem ko se drugi podijo po belih strminah; z drobtinami posejana miza, ki jo že n-tič ta teden brišem, kot da bi imela generalno po hiši; deja vu ob prepiru, ki se vrti vedno okrog istih potreb mene in moža, pa jih ne znava uslišati … Take stvari me spravljajo v obup.

A hkrati ni res – nekje skrito tli upanje, da znam in zmorem drugače. Lahko se spoprijemam s temi izzivi, jaz sem poslana njim in oni so poslani meni.

Pomaga mi, da si dajem priznanje za to, kar sem se že naučila  in da ostajam odprta za nove možnosti, nove korake.

Deljenje vsakdana

Večkrat sem prebrala, da si ženska išče pleme – sorodne duše, s katerimi bi lahko delila vsakdan. Še posebej čutim to potrebo, odkar sem postala mama, a mi jo uspe le malo po malo uresničevati. Z obiski, klepeti s prijateljicami, pisanjem, skupino Blagor ženskam, branjem knjig ženskih avtoric, spletnimi skupnostmi, pogovori z mamo, bratom, sestrama, …

Vedno znova ugotavljam, kako temeljna potreba je to. Še posebej v življenjskih prehodih, kot so prihod novega družinskega člana, menjava službe, selitev, smrt bližnjega.

Kako smo v hrepenenju po njeni uresničitvi vedno znova na začetku!

Dobre navade

Zimsko sonce

Dvignem rolete in odpre se mi pogled v zimsko jutro. Razveselim se sonca.

V moj dan prinese veliko svetlobe, veliko igre za mojo hčerko s sončnimi žarki na tleh dnevne sobe, veliko tolažbe zame, ko gledam poplesajoče lise na mizi z adventnim venčkom.

A ko stopim ven, mi je jasno – zimsko sonce pogreje le mene in tiste, ki imajo tople hiše in tople bunde.

Zato mu moramo pomagati odganjati temo in mraz.

 

Kaj mi manjka?

Včasih ne vem.

Manjka mi ur v dnevu.

Ženskega klepeta.

Več parov rok.

Spanja.

Nežnosti.

Pohvale.

Miru.

Idej.

Spretnosti.

Znanja.

Potrpežljivosti.

Odločnosti.

Reda.

Sproščenosti.

Včasih nočem vedeti, samo da bi se lahko pritoževala, jamrala in se razvajala še naprej.

Ena izmed mnogih

Počasi, počasi se moja potreba po občutku, da sem posebna, hrani in umirja. Da sem edinstvena, enkratna in neponovljiva, ni dvoma.

A v materinstvu je spoznanje, da nisem nič posebnega, prihajalo postopoma, počasi in praznnisem ga sprejela zlahka.

Ko sem rodila prvega otroka, sem imela občutek, da bi me morali vsi po vrsti začeti vikati.

Tako fino bi se bilo naslajati ob “dejstvu”, da sem “carica”, ker sem mama petih otrok. A z vsakim otrokom bolj sem spoznavala, ne da to dejstvo ni pomembno, ampak da sem se pridružila mnogim mnogim drugim, ki smo izbrale vsakdanjik, v katerem je mnogo mnogo opravil, drobnih, na videz nepomembnih, pa vendar služijo veliki stvari.

In ko se hočem smiliti sama sebi, koliko dela da imam, se spomnim – delim si sestrstvo s toliko in toliko mamami okrog mene in pred menoj, mnoge so že prehodile to pot in jo hodijo. Nič posebnega nisem.

Končno je to dejstvo postalo tolažeče.

Končana gospodinjska opravila

V kuhinji bi lahko preživela ves ljubi dan. Prav tako pri ukvarjanju z oblačili. Prav tako pri pospravljanju igrač. Prav tako pri šivanju strganih hlač. Prav tako pri …

A odločila sem se, da to ne bo glavni del mojega dneva. Da, postorjeno mora biti marsikaj.

Toda jaz lahko odločim, na kateri stopnji bom oznanila, da je neko opravilo zaenkrat končano.

Edino tako sprostim čas, da v svoje dneve in predvsem svoje doživljanje življenja vnesem nekaj svobode, lahkotnosti, prazničnosti in drugih vrednot.