NOVIČKE S TEBOJ SEM

Month: November 2016

Novembrski radio za mame – intervju z Mojco Košorok

naslovna_cropNovembrski Radio za mame v klubu S TEBOJ SEM prinaša sproščen, poučen in iskren pogovor z Mojco Košorok, mamico štirih otrok, otroško zobozdravnico in dobro prijateljico, s katero na skupnih družinskih počitnicah pogosto loviva priložnosti za klepet med kuhanjem kosil, izleti v hribe ter interakcijami z in med otroki. Velikokrat sva bili glede otrok (devet jih je v obeh družinah!) hkrati vprašani: “Ali so vsi vaši?”

Intervju sva posneli med jesenskimi počitnicami v Prekmurju. Ker pa so naju moža in otroci predčasno zmotili, sva ga dokončali nekaj dni kasneje doma. Pravzaprav sva že navajeni, da kadar želiva nekaj uresničiti, potrebujeva izdatno mero vztrajnosti in fleksibilnosti, saj mamini projekti običajno niso linearni 🙂

mojcaV pogovoru boste slišali:

  • kaj Mojci pomeni gibanje in kako telovadbo umešča v svoj materinski in službeni vsakdanjik
  • kakšen je njen dan s štirimi deklicami
  • katero poporodno obdobje ji je ilo najtežje, zakaj in kako ga je prebrodila
  • ali se je v pristopu do otrok naučila več kot zobozdravnica ali kot mama
  • kako z možem gojita zakonski odnos
  • iskreno pripoved o izkušnji spontanega splava
  • kaj ji je pri porodu največ pomenilo

Za poslušanje intervjuja morate biti včlanjeni v klub S TEBOJ SEM. Več informacij najdete tukaj. Članice najdete posnetek intervjuja tukaj.

 

Plesna revolucija v kuhinji

qcard_brene_lssn5_laughter_song_480x480Enega od mojih sinov še posebej težko zbezam iz njegove lupine, kadar se zavleče vanjo zaradi užaljenosti, občutkov izrinjenosti, odvečnosti, ljubosumja in drugih bolečih čustev. Velikokrat zavrne moje poskuse približevanja, če ni zares razpoložen.

Tako sem bila nemalo presenečena, ko sem nenadejano našla recept za dobro voljo.  Za sobotno pospravljanje sem zavrtela glasbo (na Youtubu sem za iskalno besede napisala “house cleaning music” :D), nato pa ga namesto, da bi začela težiti po svoji stari zoprni navadi in ga priganjati k delu, prijela za roke in ga v ritmu poskočne pesmi zavrtela po njegovi sobi. Smehljaj na njegovih ustih, ki ga ni mogel skriti, mi je prinesel toliko veselja kot kakšen nasmešek iz njegovih prvih mesecev življenja :).

Brene Brown pravi, da ve, da je v njeni družini nekaj narobe, ko v njihovi kuhinji že nekaj časa ni nihče zaplesal. To je zares preprost ključ do veselja v dnevu. Plešemo lahko tudi, ko smo same.  In vabilu na ples se je zelo težko upreti.

Žepi preteklosti

dsc_4776zmanjsanaDolgo sem, ko sem rojevala otroke, imela odpor do tega, da bi se pretirano poglabljala v preteklost. Tudi ko smo se selili, sem le površno pregledala škatle s starimi rečmi in jih  spravila direktno na podstrešje.

Hecno se mi zdi, da je zdaj, ko sem malo bolj pripravljena na to, da se spuščam v pretekla obdobja, že celo tista doba, ko sta bila malčka najstarejša otroka, davno mimo in vsi predmeti iz tistega časa le spominki.

Po drugi strani pa si lahko vsak trenutek tudi iz daljne preteklosti živo prikličem pred oči in se mi zdi, kot da se je zgodil na včerajšnji dan.

Rada z otroki delim zgodbe iz svojega otroštva, odraščanja in še posebej iz obdobja, ko sva se z možem spoznavala in ko otrok še ni bilo. V njihovih začudenih očeh vidim, kako si to težko predstavljajo, obenem pa se jim usidra globoko v dušo spoznanje, da nas povezuje nevidna nit življenja, ki nas vse presega.

Klic iz tesnobe

Vozim. Luči nasproti vozečih me slepijo. Na zadnjem sedežu imam sina, ki toži zaradi bolečine. Pri zdravniku se je izkazalo, da ni hujšega. Kljub temu mi ni bilo žal poti, saj sem dobila potrditev za svojo “diagnozo” njegove roke in končno sem uredila kartoteke starejših otrok. V olajšanje mi je bilo, da se ne bo ponovila zgodba z mavcem izpred poletja. A vseeno mi je šlo popoldne. Edini dan v tednu, ko nimamo popoldanskih obveznosti in bi jih lahko preživeli umirjeno, vsi skupaj.

Ko sem otroke pobirala v vrtcu in šoli, sem s pogledom ujela čudovite zasnežene vrhove v soncu. Še jata ptic je pravkar letela mimo. To bi bila pravljična fotografija. In pravljični sprehod. A na štedilniku mi je vrel krompir, kosilo je bilo še povsem nedokončano, sin je jokal zaradi padca pri košarki, iz avta smo pobirali jakne, torbe. Vedela sem, da bo, ko bom naslednjič pomislila na gore, že trda tema.

Mož se je zgoraj v delovni sobi dolgo pogovarjal po telefonu in se nam pridružil šele, ko je bilo kosilo že na mizi. Tako nisem mogla nobene od novic deliti z njim prej in si olajšati čustveno breme, ki se mi zgrne na ramena vsak dan, ko pridejo otroci domov.

Starejši sin se je takoj lotil naloge. Ves čas mi je postavljal vprašanja in mi kazal svoje delo. Plezajočo hčerko sem morala vsakih nekaj sekund znova in znova postaviti z mize na tla, da ga ni motila. Najmlajši sin je na vsak način zahteval pozornost, najprej me je vlekel za jopico, ko sem dojila hčerko, nato pa je med kuhanjem ves čas plezal na pult in segal z rokami v testo za polpete. Sina z bolečo roko je zanimalo, kaj se bo dogajalo pri zdravniku in ali bo naslednji dan lahko šel na nogomet z novimi supergami. Najstarejši si kljub temu, da je bil doma že vse popoldne, ni pripravil torbe za naslednji dan. Taval je po hiši in vidno potrt iskal nekaj, s čimer bi se skrajšal čas. Ni mu bilo všeč, da bom jaz tista, ki bom peljala njegovega brata k zdravniku.

Med vožnjo nazaj domov sem se skušala pomiriti, se osredotočiti na kaj, kar bi me razvedrilo, mi vlilo upanje. A tesnoba se je le kopičila, mi stiskala želodec.

Pomislila sem, koga bi lahko v tistem trenutku sploh poklicala. Mamo? Da ji potožim, kako mi je včasih težko s petimi otroki? Z vsemi projekti, ki sem si jih zadala? Kaj mi bo rekla?

Prijateljice, ki se mučijo vsaka sama s svojim napornim popoldnevom?

Najhuje mi je bilo, ko sem pomislila, kaj bi tistemu na drugi strani telefona sploh rekla? Da se slabo počutim? Da ne vem, kaj mi je? Da me je včasih, res samo včasih strah za prihodnost, zase?

Zdi se mi, da je to bolezen današnjega časa. Nedefiniranost nečesa temnega, kar oklepa srce. Zaradi bitke s časom, razosebljenih odnosov, bombardiranja novic.

Sploh ni treba, da je stalno. Že takrat, ko se pojavi, je dovolj, da zmrznemo od strahu. Hip za tem pa nas preplavi sram, da se nam to dogaja, da ne znamo, zmoremo.

Koga ti pokličeš, ko ti je hudo in še sama ne znaš opredeliti svojih temnih občutkov?

 

Ugrabljena glava

Večkrat sem že prebrala nasvet, da v prid pristnemu življenju naj gledanje elektronske pošte in brskanje po socialnih omrežjih ne bo prva stvar, ki jo zjutraj naredimo.

Kljub zavedanju, kako zelo pomembno je, da zjutraj najprej slišim, začutim sebe, podoživim prejšnji dan, se zazrem skozi okno, grem pod tuš, molim, kaj zapišem, objamem moža in otroke … (dobrih jutranjih navad ne manjka), še prevečkrat podležem skušnjavi in me premaga radovednost, da pogledam, “če je kaj novega”. Kaj novega, dobrega bo v svetu zunaj, če tega v svojem majhnem ne najdem?

Po takih izgubljenih dveh, petih, desetih, tridesetih, šestdesetih minutah se počutim, kot da mi je nekdo ugrabil glavo. Misli se vrtijo v eni in isti krožni smeri ter ne najdejo izvoza, dokler me v tukaj in zdaj običajno ne pokličejo otroci. A rada bi bila tukaj že prej, ne nehote na drugi strani oceana ali pa v prijateljičini hiši.

Imaš kakšno dobro strategijo, da se odvrneš od tehnologije, ko ti ta ne koristi?

Hudi časi

Vedno so bili hudi časi. A danes so dobile zame svetopisemske besede “v dneh kralja Heroda” povsem nov pomen.

Vprašanje je, ali bom kljub časom, v katerih živim, dober človek? Pravična? Ustvarjalna? Sočutna?

To ni odvisno ne od politikov, ne od vojn, samo od mene.

Potopljena v zdaj

Muzam se ob njenih mehkih laskih in voham sladkost njene kože, potapljam se v njene rjave očke, uživam, ko se stisne k meni. Ne predstavljam si, da bi bila v tem trenutku kje drugje kot pri meni.

Sedim v koncertni dvorani in dlake se mi ježijo od glasbenega užitka, ki se razliva z odra med občinstvo. Ko vsa dvorana vstane, zaplešem tudi jaz in predam se ritmu in ploskanju. Ne predstavljam, da bi bila v tem trenutku kje drugje.

Zadremala sem že, ko so pospali otroci. Kljub temu začutim, da se je v posteljo ulegel tudi mož. Nemudoma sem predramljena in stisnem se k njemu. Naenkrat sva sama na tem svetu, brez vseh obveznosti, brez otrok. Ne predstavljam si, da bi kdaj odšla.

Poslušam njegovo čebljanje, navdušeno pripoved, prisrčne besedne igrice. Z ročicami me gladi po obrazu, s telesom pleše po postelji in me prebuja v jutro. Pripravljam se, da vstanem in grem pripravit zajtrk za vse. Ne predstavljam si, da ne bi imela te naloge.

Potopim se v besede v angleščini in skušam čim lepše izraziti njihov pomen v slovenščini. Pozabim na čas in kmalu je delček, ki ga imam danes za prevesti, prelit v naš jezik. Zadovoljna vstanem od računalnika. Ne predstavljam si, da bi svojo službo opravljala kje drugje.

Sedim nasproti prijateljici. Pripoveduje mi o pripetljajih prvega meseca z dojenčkom. Tako sem vesela, da jo spet vidim. Čeprav ima diametralno nasprotno zgodbo od moje, jo poslušam brez sence obsojanja. Še več, občudujem jo. Pritrjujem njenim besedam, v sebi iščem podobne občutke. Sorodni sva si. Ne predstavljam si, da ne bi imela te izmenjave v svojem materinstvu.

Odprem molitvenik in berem jutranji psalm. Zahvaljujem se, da imam vse to. Da so ob meni ljudje, ob katerih lahko polno živim in pozabim na vse.

Moč odločanja

Pogosto me preplavi občutek, da ob dnevih, ko pričakujem gnečo, ne morem ničesar narediti proti njej, da me bo dan preprosto odnesel s svojimi obveznostmi in preobrati. Vendar to ni res. Vsak trenutek imam možnost odločati, kaj bom s svojim časom. Želim jo izkoristiti.

Kje imaš otroke?

Dolgo zbiram energijo, pogum. Iščem načine, da bi lahko spet udejanjila, kar mi je pri srcu.

Pojavim se v socialni situaciji, kjer čutim, da lahko uporabim svoje talente.

In me vprašajo: “Kje pa imaš otroke?”

Želim si, da ne bi tako alergično reagirala. A resnično me zbode. In zelo težko bi vprašanje razumela dobronamerno.

Podton, ki ga zaznam, govori: “Tvoje mesto ni nikjer drugje kot z njimi. Če jih imaš, moraš skrbeti zanje 24 ur na dan.”

Upam, da se motim in da se vprašujoči veseli z menoj, da sem prišla. Da je vesel, da so ljudje, ki si delijo skrb za otroke z menoj. Da je vsak od nas lahko tam, kjer uporablja svoje darove. Doma in v svetu.

Obujanje starega veselja

Exif_JPEG_420
Exif_JPEG_420

V mladih letih sva z bratom vsake šolske počitnice vneto igrala šah. To je bil pravi počitniški turnir. Brat še vedno vsakomur ponosno pove, da sem ga jaz naučila to prestižno igro, vendar me je kmalu začel premagovati 😉

Odkar imam otroke, sva zaman poskušala dokončati kakšno partijo. A neko letošnjo oktobrsko nedeljo nama je začuda uspelo: na domačem vrtu sva odigrala tri igre, na sončku, ob kavici in pecivu. Pika na i: zmagala sem 2:1! 🙂

Sedaj me je povabil, da igrava preko mobilne aplikacije. Časa za naslednjo potezo imava en dan. O, kako veliko boljše je to kot pa obupano neorientirano brskanje po spletu!

Ali imaš tudi ti kakšno skrito veselje, ki mu že dolgo nisi dala duška? Kako bi si ga s prilagoditvami omogočila v tem času?