NOVIČKE S TEBOJ SEM

Month: May 2015

Vseprežemajoča zagrenjenost

images (2)V trenutku sem jo prepoznala – sluzasto, lepljivo, za vrat stiskajočo roko glasu, ki ga skrbi, vendar ne ljubeče, ampak iz strahu, iz dvoma, iz grenkobe, ki je ni mogoče potolažiti, pa naj bi se še tako trudili, se kazali, dopovedovali.

“Vse je narobe in še bolj bo narobe.”

Zgrabila me je in me prestavila v čas, ko sem tak glas slišala vsak dan. Ne. Ne bo me skrbelo. Ne na tak način.

Otroke sem rodila v zaupanju. V Življenje. Tako hočem dihati, živeti, verjeti, ljubiti.

Tako si želim, da bi dihali, živeli, verjeli, ljubili tudi moji otroci.

Ne iz vprašanja: Kaj bo, ko bo, če bo, ko ne bo, če ne bo …

Ker nimam odgovora. V trenutkih, ko dvomim, tudi jaz nimam odgovora.

Pa vseeno zaupam.

Razvoj modnih muh pri fantih

le4_28_46116534_i600x600Pri nas smo iz faze oboževanja domišljijskih likov (“Mami, drugo leto hočem biti Spiderman za pusta!”) prešli na idole iz sveta slavnih (“Hočem imeti tako frizuro kot Raay!”).

In kaj hočem boljšega? Saj je to v bistvu že junak iz resničnega življenja – neverjetno ustvarjalen;  ljubeč mož in oče; pogumen podjetnik, izredno delaven fant!

Tu sem na točki, ko moram priznati, da sem zatežena. Njegova frizura mi je všeč samo na njegovi glavi 😀

Muza je tukaj

1coverrealcoverwithmuseNa počitnice sem vzela s seboj knjigo The Muse is In (moj prosti prevod naslova: Muza je tukaj) avtorice Jill Badonsky. Že skoraj tako dolgo, odkar smo v novi hiši, imam na hladilniku nalepljen njen citat, ki me spodbuja, da se lotevam stvari, ki se mi prebujajo, pa me drugi odvračajo od njih:

“In kaj potem – vseeno bom to naredila!”

Bila sem že pošteno potrebna njene spodbude, saj je kar neverjetno, kako preprosti so nekateri ukrepi za več ustvarjalnosti v vsakdanjem življenju, jaz pa sem bila obtičala pred nepremično skalo ustvarjalnega zastoja.

Da ponazorim: knjiga se začne s poglavjem D-jev: zakonitosti, ki so tako očitne, da bi ob njih vzkliknili: “Ja, dddddddd!”

1. Mučenje samega sebe ne deluje tako dobro kot biti očaran nad tem, kdo si in kakšne stvari počneš.

2. Več narediš, če se lotiš stvari kot če se jih ne.

3. Primerjanje v ustvarjalnem procesu je usodno.

4. Daj si dovoljenje.

5. Misel, da boš na začetku procesa lahko delal dolge ure naenkrat, je recept za neuspeh.

6. Začni zdaj.

Knjiga je polna šaljivih slik, navdihujočih citatov, konkretnih spodbud in dobrih nasvetov, tukaj pa vam izpišem le še seznam ključnih vprašanj o volji. Mene so zelo nagovorila.

Ali si voljna:

1. OSREDOTOČITI SE:

  • opustiti moteče dražljaje (tudi če le za nekaj trenutkov več kot zadnjič?)
  • nehati odlašati tiste stvari, ki so najdražje tvoji duši?
  • bolj imeti rada sebe, se čutiti bolj vredno in se nehati kaznovati z odlašanjem?

2. PREŽIVLJATI ČAS V SAMOTI:

  • vaditi in se preizkušati v poskusih in napakah, napakah, napakah, poskusih in “aha!” trenutkih?
  • sanjati pri belem dnevu?
  • pregledovati, spreminjati smer, premišljati, iskati?
  • se izpostaviti poživljajočim idejam?
  • vstopati v sfere, ki zahtevajo globok premislek in pozornost, ki povedejo idejo globoko do meje, ki je ni mogoče doseči, kadar je prisotna stalna zunanja stimulacija?

VZTRAJATI:

  • tudi ko navdušenje nad idejo mine?
  • skozi ustvarjalni kaos, dvoumje, dvom, frustracije?
  • skozi vse, kar se zdi nemogoče in skozi zamude, ki jih ni mogoče predvideti in nadzorovati?
  • skozi neuspeh in mešane odzive?
  • tudi po nesrečah, zlomih, srčnih ranah, nečem spektakularnem, po dolgem odmoru, ali ko nekaj nepričakovanega zmoti tvoj ritem?

NADOMESTITI GLASOVE NOTRANJIH KRITIKOV Z:

  • glasovi, ki omogočajo vztrajnost, z glasovi vere in spodbude?
  • gorivom komplimentov in pohval od drugih?
  • zdravo pametjo?

BITI PAMETNA IN SVOBODNA, DA:

  • prepojiš svoj trud s čarom tega, kar si?
  • pozabiš, kaj drugi mislijo, tudi če le za malo časa naenkrat?
  • preizkušaš načine: “drzna”, “smela” in včasih tudi “prevzetna”?
  • se podajaš na nove teritorije tako na čustvenem, umetniškem, kot morda tudi na telesnem področju?

ITI MIMO OČITNEGA DO NE TAKO OČITNEGA:

  • se ne zadovoljiti ob prvem pravem odgovoru in iskati več rešitev?
  • toda ne opustiti svojega prvega odziva, če resnično čutiš, da je najboljši?

SE OSVOBODITI:

  • strogih pričakovanj, kako morajo stvari izpasti, zveneti ali se končati?
  • nečesa, za kar misliš, da je briljantno, vendar še mora biti obdelano ali izbrisano?
  • svojega ega?
  • misli, da bodo stvari tekle točno tako, kot hočeš?
  • načina, kako so stvari tekle v preteklosti, pričakovanega, “pravega” načina?
  • potrebe, da si popolna ali najboljša?

Mamina samostojnost

DSC_2025Imela sem žive sanje. Bila sem nekje daleč v divjini v nerazvitem svetu in se učila preživetja. Skakala sem na glavo v vodo in z golimi rokami lovila ribe. Iz suhega listja in trsk sem brez vžigalnika netila ogenj. Kako dober občutek je bil, ko mi je uspevalo! Ko sem si lahko spekla ribico, ki je še malo prej drsela pred menoj v vodi in sva se obe potapljali v sinjo modrino. Ko je po dolgem trudu prasnilo in sem si pogrela roke ob ognju.

Tako se počutim, kadar sem v situaciji, ko se moram znajti sama s svojimi štirimi fanti in mi to uspeva. Zdi se, da je nemogoče in kdo se bo danes to šel. A občutek, da znam sama voditi kolesarsko četico po cesti, jih spodbuditi, da poskrbijo za obveznosti, jih usmeriti v dobro družbo in igro v zelenju in na svežem zraku, zvečer spraviti v posteljo z umitimi zobmi, brez klopov pod pazduho in prijetno utrujene s pravljico v ušesih, se lahko primerja zares samo s ponosom nekoga, ki je ustvaril kanček civilizacije sredi divjine.

Prijatelj pajkec

OLYMPUS DIGITAL CAMERAV parku se mi je dvakrat zapored na list papirja in na roko prikradel pajkec. Simpatičen, majhen, nedolžen pajkec. Če bi bil večji, kosmatejši, bolj vsiljiv, bi se ga ustrašila, saj se z njegovo širšo družino ne razumem najbolje. Tako pa sem ga nekaj časa celo pustila, da se je premikal po zvezku in po rokavu jopice. Morala sem se zadrževati, da ga nisem takoj odpihnila.

Presenetilo me je, kako se je le malo po malo premikal in se večkrat po nekaj korakih stisnil v kepico. Šele ko je začutil, da je spet varno, je razširil nožice in šel še malo naprej.

Zdelo se mi je, da je podoben mojim mislim, ki jih želim zapisati. Nepričakovano se od nekje priplazijo, običajno sem preveč zaposlena, da bi jih opazila; če jih zaznam, sem tako samokritična, da jih strmo motrim in presojam, ali so sploh primerne, da živijo; če so večje, kosmatejše in glasnejše, se jih ustrašim in pri priči izženem iz svoje glave; in še tako, tudi če preživijo stik z mojo zavestjo, ostajajo sramežljive in le malo po malo se bližajo papirju, ki ga držim v rokah.

Zanimivo, da mi ravno pajkec predstavlja občutke, s katerimi si želim postati domača – se s številnimi zanimanji (nogicami) premikati po svetu; si najti kotiček zase; splesti mrežo dobrega; se kdaj pa kdaj nasititi s kakšno muho. Doma smo take nedolžne duše – neusmiljeno posesali. Kaj delam danes?

Drobna presenečenja

bunch-of-daisies-298345-mPostalo mi je važno, da slišim in upoštevam drobne željice, ki se mi prebudijo čez dan. Ne samo, kaj moram narediti, ampak kaj bi bilo lepo, če bi se zgodilo v tem dnevu. Večinoma se nanašajo na lepoto življenja in na nego telesa. Za koga je mogoče to nekaj nujnega in brez težav vključijo v opravila, ampak zame marsikaj pomeni luksuz.

Danes zjutraj sem vzela poseben post-it listek, posebne barve, ne z vrha kupčka, in nanj med drugim napisala, da bi jedla ribe za kosilo (čeprav danes v našem kraju ni možnosti za nakup svežih) in da bi rada šla po marjetice (ves teden jih že občudujem od daleč), vendar dežuje. Prejle je pozvonilo in na vratih je bila prijateljica s šopkom marjetic – včeraj jih je med tekom nabrala zame!

Če to ni neverjetno!

Fora je v detajlih

stock-footage-golden-key-open-colorful-puzzle-cubePogosto se sprašujem, zakaj se kakšne zadeve lahko lotim z navdušenjem, pri drugih pa se mi stvari nikamor ne premaknejo. Mislim, da smo si v tem zelo podobni tako odrasli kot otroci.

Ugotovila sem, da včasih manjka ali ne ustreza samo kakšna podrobnost, ki pa se je ne zavedam. Zagonetno si je postaviti pravo vprašanje, ki bo naslovilo tisto podrobnost, da jo bom lahko zaznala in spremenila.

15. 5. 2015 Bistvena sestavina: DULA

10557211_10153298798639828_6678732742115987945_n
Prideš?

Kdo me lahko spremlja ob porodu?
Kdo je dula – obporodna spremljevalka?
In kaj dela? Kakšna je njena vloga pri porodu?
Pa saj bo partner z mano, zakaj bi potrebovala še dulo?

Vabljeni na projekcijo filma in pogovor po filmu.

Govorili bomo o našem delu in vlogi, o porodu in naši porodni kulturi, o potrebah družin v obporodnem obdobju ter še o čem.

V mesecu marcu je z delovanjem začelo združenje Moja dula – Združenje za podporo ženski in družini, v katerem nas deluje pet usposobljenih in izkušenih obporodnih spremljevalk.
Obporodna spremljevalka (dula; iz grške besede doula – ženska, ki služi), je ženska, ki spremlja nosečnico v času nosečnosti, ob porodu in v poporodnem obdobju. Raziskave kažejo, da so porodi v spremstvu dule krajši, ženske potrebujejo manj medicinskih intervencij (prerez presredka, umetni popadki, protibolečinska sredstva, carski rez…) Ženske in njihove družine, ki imajo v tem občutljivem obdobju ob sebi nekoga mu zaupajo, ga poznajo in ki se na to obdobje dobro spozna, si porod zapomnijo kot lepo in izpolnjujočo izkušnjo, povezovanje z otrokom je bolj uspešno in mnogo manj je težav z dojenjem. Moje izkušnje pa kažejo, da se zaradi podpore dule v tem občutljivem obdobju, pogosto izboljšajo tudi odnosi med partnerjema.

Kdo smo te srčne, močne ženske, ki spreminjajo svet?

Vabimo vas, da se nam pridružite na svetovni dan družine, ta petek, 15. 5. 2015 ob 17. uri v knjižnici Fužine, da vam predstavimo naše delo, ter ugotovite, ali lahko ob prehodu v starševstvo podpremo tudi vas.

Spela Peternel, Ana Pavec, Susana Blanca Diez Rupnik, Tadeja Korenč inTanja Potočnik

Lovljenje rib

DSC_2002Pravkar sem se vrnila z ribolova.

Na gugalnem stolu. S knjigo, kazalko, listom, mapo in kulijem v rokah.

Lovila sem ideje. Vem, zapravljanje časa. A edini način, da bi ujela kakšno večjo. Tako hranljivo.

“Ideje so kot ribe. Če hočete loviti majhne, lahko ostanete v plitvi vodi. Če pa hočete uloviti veliko, morate v globino.” David Lynch

Ko doula ne naredi ničesar

ParkerH008 (1)
Foto:  http://michelledimaiophotography.com/

Doulam nam je težko priznati:

Najboljši porodi so tisti, pri katerih nas ni treba.

Ko smo odveč. Ko smo le na uslugo. Postavamo naokrog in vrtimo palca ali sedimo v kotu in pletemo.

Resnica? Včasih sem zbegana, kaj je moje delo kot doula. Zmedena zaradi skrivnosti, kakšen vpliv ima moja prisotnost. Posebej takrakt, ko ne storim ničesar.

Na primer pri Julijinem porodu. Odšla sem z občutkom, da je triletnik naredil več od mene. Čisto zares. Kaj sem sploh ponudila tej družini? In kasneje je Julijin mož rekel, da sem bila vredna vsakega centa.

Ni imelo smisla.

Ali pa Melissin porod. Ko sem jo pahljala. S kartonsko mapo. To je skoraj vse, kar sem počela. In kasneje mi je rekla, da brez mene ne bi zmogla.

Ni imelo smisla.

Prebrala sem tiste zgodnje študije o podpori doule. V tistih dvojno slepih randomiziranih kontroliranih preizkusih porodnica ni imela pojma, da je dodatna ženska v sobi doula. Še nikoli prej se nista srečali. Pa vendar so bili porodni izidi znatno boljši kot tisti, kjer ni bilo “dodatne osebe”.

Ni imelo smisla.

Po osmih letih te dejavnosti počasi začenjam razumenjati, kako doule delujemo.

Smo spodbujevalke.

Berem neverjetno knjigo z naslovom The Worst is Over: What to Say When Every Moment Counts (“Najhujše je mimo: Ko je važen vsak trenutek”, avtorice Judith Simon Prager, v slovenščini še nimamo prevoda, op. prev.). Knjigo sem kupila misleč, da bo pomagala pri mojih otrocih. Norah ima občutljiv trebušček in Cedar ves čas pada z visokega. Nikoli si nisem predstavljla, da bi se lahko nanašala na moje porodno delo. Toda ženske pri porodu so seveda v spremenjenem stanju zavesti ravno tako kot ljudje, ki doživljajo travmo. Porod NI travma in ni niti nujno boleč, vendar možgani takrat vstopijo v spremenjeno stanje. Ženske pri porodu so pogosto zasanjane, občutek za čas se izgublja, misli so lahko zmedene, besede se globoko usidrajo.  Že prej sem vedela, kako je jezik pomemben za porodnice, a ta knjiga je to nadgradila za 10 stopenj. In mi povedala o spodbujevalcih.

Torej, kdo je spodbujevalec?

Saj veste, kako spremenite telesno govorico, glas in besede, da bi se uglasili z drugimi? To je normalen del komunikacije. Ali pa ko včasih močna osebnost lahko spremeni vzdušje v celotni sobi, če ima slab dan. Avtorica spodbujanje opisuje kot “našo naravno človeško nagnjenost k temu, da se uglasimo z drugimi tako, da jim prilagodimo svoje besede in vedenje.”

Avtorica govori o pomembnosti spodbujevalcev, kadar so ljudje prestrašeni, v bolečini, v šoku itd. Spodbujanje poveča zaupanje, zdravljenje, udobje, povezanost in sodelovanje.

Kako to deluje pri porodu?

IMG_4127-149_edited-1Nancy je globoko v porodni deželi. Je v spremenjenem stanju zavesti. Je bosa pod bolnišničnim tušem – kar bi jo ob kateri koli drugi priložnosti motilo. Običajno zelo sramežljiva žena je slečena. Njen mož je v kopalnih kratkih hlačah in jo pod tušem fizično podpira. Kaj počnem jaz? Naslanjam se na zid in od časa do časa ponudim požirek vode. Ne rečem besede. Vendar pa se dogaja nebesedno spodbujanje: Nancy me vsakič, ko sprejema nov popadek, dolgo pogleda. Moje oči so polne zaupanja, trdnosti in ljubezni. Ve, da sem to zmogla že pred njo. Moje oči ji govorijo, da je vse normalno. Kaj še? Moja drža je sproščena. V sebi nimam napetosti in ne širim adrenalina. Ko se spogledava, globoko vdihnem in počasi izdihnem.  Posnema me. Nasmehnem se.

Sarah sedi na porodni žogi in se naslanja na zakonsko posteljo. Mož ji masira hrbet. V ozadju igra Bon Iver in zunaj dežuje. Ničesar nimam početi, razen da sedim v kotu in pletem. Včasih me Sarah pogleda in nasmehnem se. Moje mirno, počasno pletenje jo pomirja in ji govori, da gre vse normalno in da se nikamor ne mudi.

Porod Heather kaže znake, da dojenček ni v optimalnem položaju. Pokažem ji tehniko, s katero lahko med popadki zaniha s telesom. Njen mož stoji za njo in ji nudi dodatno podporo. Stojim pred njo in niham z njo. Popolnoma sva usklajeni, ko se zibava in zibava še malo zibava.

Zakaj je doula posebej primerna za spodbujanje?

IMG_3899-27_edited-1Doulin fokus je popolnoma na materi. Babice so čudovite spodbujevalke, vendar imajo včasih druge pomembne naloge, ki morajo priti prej na vrsto ali jih motijo: nadzor otrokovega stanja, merjenje materinega krvnega pritiska itd. Še posebej v nujnih primerih je nujno imeti ob sebi spodbujevalca, ki lahko ostane osredotočen na mamo.

Porodni partnerji, dobre prijateljice in družinski člani včasih niso najboljši spodbujevalci. Zakaj? Ker so čustveno vpleteni v izkušnjo. To je edino prav! Spomnim se, kako sem ujela mamin zaskrbljeni izraz na obrazu pri mojem prvem porodu. Ni me pomiril. Včasih porodni partner ni prepričan, če je tisto, kar porodnica doživlja, normalno, in njegov obraz lahko to odseva. In porodničini izostreni čuti lahko zaznajo strah in negotovost.

Poimenovanje tega intuitivnega procesa mi je pomagalo poglobiti razumevanje skrivnosti – kako prisotnost doule, ki ne naredi ničesar, lahko obogati in je pogosto ključnega pomen za porod.

Vir: http://juliebyers.com/doula/doulaswhodonothing/. Prevedla: Ana Pavec