fbpx

Month: februar 2015

4. 3. 2015 Zakaj dobre mame poskrbijo zase? – brezplačni spletni seminar

BREZPLAČNI SPLETNI SEMINAR

Zakaj dobre mame poskrbijo zase?

Ana

Spletni seminar, v katerem smo:

  • iskale argumente za trenutke, ko dvomimo, da bi si lahko utrgale pol ure zase, počele kaj, za kar se zdi, da ni družbeno koristno, stale za svojimi odločitvami,  …
  • se spraševale, katere ženske v našem življenju ali v zgodovini so uresničile kaj izredno pomembnega zase, posredno pa tudi za bližnje in druge ljudi
  • pokazale, zakaj lahko, smemo in moramo poskrbeti zase

PRIJAVI SE!

naslovnica seminarja


 

Večna zamuda

il_fullxfull.286156391V očeh sveta (in kadar padem na njegovo finto, tudi v svojih) sem v večni zamudi,

v očeh moje družine pa vedno ravno ob pravem času.

Gojiti vs. narediti

prenos (3)Najpomembnejše stvari v življenju se ne morejo “postoriti”, odkljukati s seznama, ampak se gojijo – odnosi, nega sebe, zdravje, veselje, ustvarjalnost, vera …

Vrta ne moremo narediti enkrat za vselej, ampak ga zasajamo vsako leto znova in nato zalivamo, plevemo, presajamo, privezujemo, pokrivamo, pobiramo …

Zato je odgovor na vprašanje, kako sem, kako sva, kako smo, vedno drugačen.

Nenadomestljivo poslušanje sebe

listentoyourselfV življenju imamo kakšno osebo, katere mnenje še posebej cenimo. In vemo, da nam hoče dobro, upoštevanje večine njenih nasvetov se nam je v preteklosti obrestovalo.

A kljub vsemu je mogoče, da že nekaj časa sledimo kakšnemu njenemu prepričanju, ki ni tako dobro za nas, vendar tega ne razločimo, ker smo – nehali poslušati sebe.

Poslušanje sebe je ključna veščina, umetnost, ko utišamo zunanje glasove in se vprašamo: Kaj mislim jaz? Kako se meni to zdi? Kaj bi naredila jaz?

In si – verjamemo.

Piedestal perfektnosti

Zadnjič sem med mamicami spregovorila o področju življenja, o katerem ne govorim tako pogosto in na katero pogosto nisem prav ponosna. V nadaljevanju pogovora sem od ene od prijateljic slišala: “O, da imaš tudi ti negotovosti! Dobrodošla v našem svetu!”

Izjava me je presenetila, saj se nikoli nisem štela izven tega sveta (mamic, ki imamo podobne težave), vendar mi je dala tudi misliti – zakaj o tem ne govorim bolj odkrito in pogosteje?

Odgovor najdem delno v tem, da že ves čas, kar opažam težave, menim, da bo sčasoma že nekako šlo, da se bo izboljšalo samo od sebe, samo … dovolj vztrajna in potrpežljiva moram biti, dovolj dolgo stiskati zobe …

Drugi del odgovora pa je v tem, da me prav nič ne dvigne, če samo opisujem (obupno) stanje, se pritožujem nad njim, hkrati pa ne pridem do rešitve, ne najdem nič pozitivnega … Tako sem verjetno nevede oblikovala vzorec, pri katerem drugi niso nič vedeli o globini mojih težav, na tem področju so videli le tiste uspehce, ki sem jih razkrila, kadar so se le (z veliko muke in po dolgem trudu) pokazali.

Ko sem o tem pripetljaju spregovorila v drugem krogu mamic, pa sem bila spet presenečena, ko me je sredi mojega razglabljanja o tem, kako bi morala biti bolj odkrita, neka mamica prekinila: “Ja, katera od nas pa je odkrita? Kdo pa se ne dela perfektne?” Saj nikoli ne slišimo, kako kdo trpi prve mesece po porodu, če srečaš mamico na sprehodu in jo iskreno povprašaš, kako je, s kislim nasmeškom odgovori: “V redu sem. Dobro mi je. Fajn nam gre.” ne glede na to, kaj jo v resnici pesti. Navzven kažemo ob vsaki priložnosti in kadar le moremo, najlepšo podobo o sebi in o družinskem življenju, ki ga živimo, resnica pa je včasih, ne pa tudi vedno prav daleč od tega, vendar pa nikoli ne govorimo o težkih trenutkih, naporih, stiskah, ki smo jih morali prebroditi … Dobro je torej, če zavestno sestopamo s piedestala perfektnosti in kažemo svojo človeškost.

Želim pa spregovoriti še o drugi strani. Kolikokrat, ko delimo svojo ranljivost, naletimo na resnično empatijo? Pravo sočutje odlično ponazarja naslednja risanka (na žalost le v angleščini, vendar zelo nazorna):

RSA Shorts: Dr Brené Brown, “The Power of Empathy” from Gobblynne on Vimeo.

Ob zgoraj opisanem pogovoru sem razmišljala tudi, kolikokrat mi sami druge postavimo na piedestal perfektnosti, s tem, ko nikoli ne pomislimo, da imajo morda tudi težave. Raje se primerjamo z njihovo javno podobo in na tihem gojimo zavist, namesto da bi jih povprašali po njihovi človeški plati.

Nisem pozabljena

zda (147)obrezanaV zadnjem času se me je dotaknilo kar nekaj dogodkov, ki so mi priklicali v zavest, kako pomembno mi je, da se moja sedanjost navezuje na preteklost, da čutim nekakšno skrito vodstvo, rdečo nit, Nekoga, ki me vedno znova sreča, kjer sem.

To se pogosto izraža v zelo vsakdanjih dogodkih – močno se razveselim novice o dragi prijateljici, ki je že dolgo nisem videla, srečanja s starim znancem ali preproste pošiljke revije, na katero sem že dolgo naročena in mi predstavlja nekakšno stalnico v življenju.

Želim si, da bi lahko veliko tega, kar mi je bilo nekdaj drago, našlo mesto in obliko tudi v mojem sedanjem življenju, vedno znova prineslo svežo domačnost.

 

Tek za velikimi dejanji

prenosVčasih, ko otrok zaspi, imam občutek, česa vsega bi se morala lotiti. Toda lahko tudi mirno obležim ob njem in meditiram, morda tudi sama zaspim.

Smo v nevarnosti, da bi vedno tekali za nečim, kar se zdi veliko, pomembno, nujno. A največji zaklad počiva v nas in ob nas.

“GOSPOD, moje srce ni prevzetno,
moje oči se ne povzdigujejo.
Ne poganjam se za velikimi dejanji,
za čudovitejšimi od mene.
Nasprotno, potešil in pomiril sem svojo dušo

kakor otrok v naročju svoje matere, kakor otrok je v meni moja duša.”

Ps 131,1-2

Kako mine lep dan

ss_100112504Spanje, dojenje, zbujanje, oblačenje, iskanje manjkajočih stvari za vrtec in šolo, zajtrk, pobiranje suhih oblačil, obešanje mokrih oblačil, pospravljanje čiste posode, pospravljanje umazane posode, previjanje ritke, dojenje, pobiranje čudnih predmetov s čudnih lokacij po hiši in postavljanje na pravo mesto, postiljanje postelj, zlaganje suhih oblačil po omarah, igra, dojenje, dopoldanski počitek z otrokom, sadna malica, v trgovino, po opravkih, priprave na kuhanje kosila, kuhanje, redek bežen pogled na novice in elektronsko pošto, kosilo, priprava potrebščin za plavalni tečaj, igra, priprava večerje, kopanje, večerna molitev, uspavanje.

Vsak dan mine, tudi lep.

Da opaziš ali narediš tudi kaj, kar te dvigne iznad vsakdanja opravila in rutino, je odvisno (tudi) od tebe!