V teh dneh se me je lotilo malodušje (nisem prepričana, ali je virusnega ali bakterijskega izvora 😉 ). Neki glas v meni me hoče prepričati, da je čisto vseeno, ali kaj naredim in ali ne. Ali kaj napišem ali ne. Ali izobražujem, osveščam, spodbujam ali ne.

Vem, da laže.

Med nami so resnični vélike herojke. Zelo verjetno jih ne opazimo, saj še same ne vedo zase. Pa vendar so.

Pogosto ostanem brez diha, ko se zazrem v svoje otroke. Preprosto ne morem verjeti, da so mi bili podarjeni.

Točno se poznam:

najprej hočem vse narediti prav. Nato v meni narašča napetost, saj ne zmorem, ne zmorem, vedno težje je. A naenkrat sprevidim, da ne gre drugače, morala bom sprejeti – še več, postane mi všeč – nekaj, kar mi je bilo prej nedoumljivo in za kar sem si govorila: tega se pa že ne bom šla. Od takrat dalje kreativno iščem načine, kako bi si čim bolj izboljšala položaj. A ne spreminjam več na silo okoliščin, ki so me vanj potegnile.

Tako bi opisala prepuščanje.

Močno verjamem v svoj potencial. O rezultatih pa nisem tako zelo prepričana. Morda se moram večkrat ljubeče ozreti na že narejeno.