Sem sredi svoje bitke vsakdanjega življenja. Mimo mene priparadira druga mama, v svoji najboljši podobi tistega ideala, ki nama je obema skupen. Skrčim se v dve gubi. Jaz pa nisem to, nisem storila tega, nimam tega … Če sledim toku misli, sem vedno bolj stran od sočutja do sebe, prav tako pa od stika s svojim otrokom. Res mislim, da moj otrok potrebuje to, kar vidim pri drugi mami? Res lahko slepo posnemam druge in ob tem najbolje, kar zmorem, skrbim za svojo družino?

Enako pogubno živim, kadar mislim, da sem jaz tista, ki bolje sledim nekemu idealu kot druge okoli mene.

Zdi se, da je današnji dan odločilen. Da bo povsem zapečatil usodo vseh, ki bodo prestopili prag šole, prag vrtca, prag porodnišnice.

Pa je res tako? Ali se v resnici ne spominjamo bolj dni, ko smo plesali otroško kólo, ko smo padli, pa nam buške ni popihala mama,  ko smo prvič stali pred tablo, ko smo bili izrinjeni iz kroga najljubših sošolk, ko smo za obvezno branje dobili pomenljivo knjigo, ko se nam je dojenček prvič nasmehnil, ko smo se trudile z dojenjem, ko smo ga prvič peljale na sprehod …?

Vsi dnevi, ki so sledili velikim prehodom, se nam zgostijo v en sam véliki dan, ki je imel bojda tako močan vpliv na nas, in to predstavo predajamo naprej. Res je. Začelo se je s tem dnem. A nikakor ni naša pot postala s tem dnem zapečatena.

Imejmo to v mislih, ko bomo te dni ubirali nove poti v novih ustanovah.