fbpx

Month: maj 2014

Začne se že v maternici

Lani sem zasledila spletno konferenco o nosečnosti, porodu in zgodnjem starševstvu Optimal Parenting 101 z Alexandro Jay Johnson na spletni akademiji en*theos. Najprej sem bila malo sumničava, zakaj in kako bi se nekdo tako velikopotezno lotil takega projekta, a kmalu so me prepričala pristna vprašanja, zanimivi dialogi in informacije, ki sem jih sicer že kje prebrala, vendar jih je bilo čisto drugače slišati iz ust strokovnjakov s kakšnim živim primerom. Ko je Alexandra posnela to konferenco in intervjuvala strokovnjake, je bila sama noseča in je iz pristnega zanimanja nabirala informacije in izkušnje, ki bi ji pomagali, da bi se kar najbolje pripravila na nosečnost, porod in starševstvo. 

Za prvi prevod intervjuja v klubu S TEBOJ SEM sem izbrala Carrie Contey, doktorico znanosti.

Carrie je soustanovila gibanje Slow Family Living (Počasno družinsko življenje, op. prev.). Njena akademsko in izkustveno raziskovanje je porodilo knjigi CALMS: A Guide to Soothing Your Baby in What Babies Want: Calming and Communicating With Your Baby. Carrie je doktorirala iz klinične psihologije s poudarkom na prenatalni in perinatalni psihologiji.

V intervjuju se z Alexandro dotakneta predvsem štirih tem:

  • zakaj je zgodnje obdobje življenja (ob spočetju, med nosečnostjo in ob rojstvu) tako pomembno za otrokov razvoj
  • zakaj se nam staršem “splača” dobro povezati z otrokom
  • kaj potrebuje novorojenček
  • kako in zakaj naj starši poskrbimo zase

Zaradi dolžine intervjuja sem ga razdelila na tri dele.  Za branje morate biti včlanjeni v klub.

Prvi del – Zakaj bi govoril z nekom v maternici ali pri porodu, če ga ni?

Drugi del – Biti v stiku s tem, kar je

Tretji del – Živite tako, kot upate, da bodo živeli vaši otroci 

Bose nogice

Opozorilo: Ta lekcija spada med anekdote iz življenja velike družine.

Ko se menja sezona in je potrebno na novo preveriti, kako je z otroškimi čevlji, me vedno obide misel na to, kako so “včasih bosi hodili”.

Res je vsakokrat izziv primerno obuti našo “veliko” družino, a dandanes stiska ni nujno zaradi pomanjkanja sredstev, ampak zaradi prevelike ponudbe, natrpanih trgovin, slabe kvalitete množične izdelave, pritiska vrstnikov za blagovne znamke in narisane motive, količine dražljajev, ki spremlja naš skupni nakup … Za piko na i pa gremo iz trgovine skoraj brez starih čevljev najmlajšega, ki je res najraje bos in jih je pač pometal iz vozička …

“Gospa, imate res štiri fante?!” Če nismo katerega mimogrede izgubili, da, gospa, tako je.

V trebuhu velike ribe

Včasih imam občutek, da me v petek popoldne, ko začnem plavati po družinskem morju, pogoltne velika riba nezavednega delovanja in me izpljune na kopno, na mojo zemljo šele v ponedeljek proti jutru.

Mami, želim si …

IMG_6722“Mami, skuhaj testo!”

“Kdaj bom šel k šmarnicam?”

“Me vzameš s sabo, da bom nabral smrekove vršičke?”

“Mami, hvala, da si skuhala moje najljubše kosilo!”

“Mami, ti lahko nekaj povem?”

“Jaz bom imel tega, tega in tega avteka,  pa še tisto od Lego Chime.”

Kako ločujem prave otroške želje od površnih?

Po siju v očeh, po vztrajnosti želja, po oblikovanju vprašanja, po tonu izgovorjenih besed, po pristopu do mene … Otrok, ki si srčno želi, je spremenjen.

Sem tudi jaz?

Zaspana zver

IMG_6832Včasih ne vem, ali naj se jokam ali smejim lastni omejenosti. Pomislite – spim dve uri manj in sem kot podivjana žival.

Starševstvo nas na fizični ravni preizkuša bolj kot kakšen vrhunski šport. Kaj lahko naredim za svojo kondicijo?

Koliko cenim svoje vrednote

 … se zelo dobro vidi iz mojih drobnih dejanj.

Želim imeti urejeno delovno mizo in omaro, s katere bi se hitro videlo, kaj je moj trenutni fokus, projekt, želeno delo. A moja stara navada odlaganja stvari, ki me najbolj pritegujejo, mi meša štrene in pušča na mizi zmedo, ki me raztresa in vznejevolji.

Kaj lahko v tem trenutku naredim za večjo urejenost in osredotočenost?
Kaj je moja srčna delovna želja?

Pot po spremenjeni pokrajini

Še predobro se spomnim nedavnega občutka – hrepenenja po večjih premikih v svojem življenju. Zakaj mora iti vse tako zelo počasi? Zakaj ne napredujem hitreje? Kdaj bo konec tega vsakdanjika, ko imam občutek, da se nikamor ne premaknem? Delala sem vaje Na svoji zemlji z naslovom Dovolim si biti zahtevna in izpeljati premike in odločitve brez nasilja in sovraštva. Na neki točki mi je prišla na misel prispodoba hoje v hribe.

Večino poti hodimo počasi, a vztrajno, korak za korakom. Morda vidimo vrh, a je še zelo oddaljen in pred seboj imamo kot kača dolgo, vijugasto pot po soncu in razmeroma enolični travnati pokrajini. Nič čudnega, če si zaželimo, da bi se premaknili hitreje, da bi že zavili med skale, se vzpeli višje, premagali višinsko razliko.

Naenkrat pa lahko pridemo do kakšnega slavnega previsa ali prepada, za katerega vemo, da je ključen za dosego vrha. Tisti, ki so ga premagali, so običajno prišli na vrh, drugi so se morali vrniti ali ubrati lažjo varianto.

Občutek imam, da sem prišla čez. Čez neki pomemben prepad, vzdolž katerega sem dolgo iskala točko, kjer ga bom lahko prečkala. A spoznavam, da sem sedaj v spremenjeni pokrajini. Nekaj stare opreme, na katero sem bila delno navezana, sem morala pustiti na drugi strani. Z njo si ne morem več pomagati. Brez nje bom tudi lažje potovala. A kolikor sem si obetala, da se bom lahko na drugi strani premikala hitreje, me zdaj upočasnjuje negotovost, saj sem se znašla na poti s povsem drugimi značilnostmi. Na novo iščem ritem koraka, zaradi razgibanega terena se hitreje utrudim ali me zažeja. Srečujem drugačna živa bitja, ki pritegujejo mojo pozornost. Vem, da sem bližje vrhu, a je naenkrat skrit, ko sem sredi med skalami.

Zaupam v svojo željo, v kondicijo, ki sem si jo nabrala na dolgem delu vzpona, v veščine, ki sem se jih učila prav za ta kos poti.

Bog daj, da mi uspe.

Poj!

“Treba je zapeti!” je rekla zaljubljena duša, ko je videla čudeže, ki jih je Gospod delal po njeni službi.

– In jaz ti ponovno svetujem: poj! Naj v harmoniji prekipeva tvoje hvaležno navdušenje nad tvojim Bogom.

Jožefmarija Escrivá v knjigi Pot (524)