Vzgojili so me v času ali pa v okoliščinah, ko je bilo treba “trmo izbiti iz riti”, zato imam danes velike težave pri vztrajanju pri svojih izbirah, še posebej, če moram koga zavrniti ali omejiti.

Biti zahtevna do drugih mi je ena težjih sposobnosti in se tesno navezuje na moj občutek notranje avtoritete in lastne vrednosti.

Vaditi sem začela z: “ne, dokler …” in si dala nek razumen rok, ki sem ga lahko vzdržala; ali pa sem ponudila alternativo, ki mi je bila sprejemljiva.

Komu ali čemu bom morala danes reči ne? Kako se lahko opremim za vztrajnost pri tem?

Kateri čas v dnevu ti je svet? Pride na vrsto morda enkrat na teden, enkrat na mesec? Ali čaka že dlje?

Kaj takrat počneš?

Kako se takrat počutiš?

Si svojo urico izboriš ali je podarjena?

Imela sem žive sanje. O tem, kako sem šla kupit vstopnico za koncert vokalne skupine in se dolgo zaklepetala s fantom, ki jih je prodajal. O tem, kako sem v dvomu, ali bom našla varstvo. Nato o tem, kako so organizirali ta koncert. Nato o tem, kako tudi sama sanjam o vokalni skupini. In na koncu sem vprašala vse, kar me je zanimalo – kako vaditi glas, kako izboljšati tehniko, kako najti so-pevce in pevke … Ugotovila sem, da mi manjka le – moja odločitev. Ta koncert (ki sem ga le sanjala) mi je pomagal, da sem spravila stvari v tek.

Vsebina mi je nenavadno blizu tudi v zbujenem stanju. Kaj mi manjka, da se lotim nečesa velikega, pomembnega zame?

“Ali ni srce gorelo v naju, ko nama je po poti govoril …”? (Lk 24,32)

Že več let na velikonočno jutro razmišljam o dejstvu, da so prve prišle h praznemu grobu prav žene. Nesle so tja začimb, da bi mazilile truplo. To je bil ritual, s katerim so se poslavljale od umrlega. A namesto trupla so našle prazno votlino in angela, ki jih je spraševal: “Kaj iščete mrtvega med živimi?”

Pogosto opažam, da so se žene prej sposobne soočiti s težavno situacijo – tragedijo, smrtjo, in na smiseln, ritualen način premostiti nek prehod. To je naš način, da prav fizično nekaj naredimo z občutki, ki jih nosimo v sebi.

Kar me danes nagovarja, je prazen grob. Opremljena za ritual, ki sem ga že tolikokrat naredila, se odpravim h grobu (kraju, kjer je pokopano vse, kar sem nekoč upala in verjela) in hočem negovati tisti umrli vidik mojega življenja, pa najdem prazno votlino – lupino preteklosti. Opomnjena moram biti, da naj ne iščem živega med mrtvimi, naj ne ostajam negovalka in žalovalka za nečim, kar se je moralo zgoditi, ampak naj postanem oznanjevalka vesele novice in moškim (in ženskam) v svojem življenju sporočam novo, prerojeno, odrešeno resničnost.

V zadnjem mesecu sem izredno veliko časa posvetila tehnični plati organizacije spletne strani. Ta teden se mi je že kar malo mešalo od prilagajanja kod, vpisovanja podatkov, ustvarjanja gumbov, urejanja seznamov, učenja uporabe aplikacij in osredotočanja na malenkosti, ki so tako pomembne, da na spletu vse deluje, kot je treba. Naučila sem se ogromno novega, lahko bi svojemu poklicu dodala še naziv IT uslužbenka pri S TEBOJ SEM 😉

Tako mi je bilo danes, na zadnji dan porodniške in na pragu velike noči, v neopisljiv užitek sesti na kolo. Ko so se mi med prijetno vožnjo (kljub temu, da sem vozila dva otroka) sproščali endorfini in sem opazovala dva spretna majhna (in hkrati velika!) samostojna kolesarja pred seboj, sem razmišljala, kako je včasih že odsotnost najhujšega (npr. po dolgi bolezni, ko se stanje malo umiri ali po grobem prepiru) dobrodošlo zatišje, ki zbuja upanje in napoveduje vstajenje. V letih, ko so otroci majhni, je krivulja učenja pri starših tako velika, da včasih, če vsaj malo počnemo nekaj znanega, dobimo vtis, da smo že na konju. Otroci rastejo. Nekaj, kar si moram zapomniti!

Včeraj sem na kmetijo, kamor hodimo po mleko, šla povprašat, ali imajo še kaj domačih jajc za pirhe in gorenjsko prato, ki je tukaj v navadi. Kot pričakovano jih niso imeli, saj jih bodo sami za veliko noč veliko porabili. A s staro mamo in teto, ki sta bili po svoji navadi pri skupnem opravilu, smo poklepetale o običajih ob veliki noči in kaj to pomeni za ženske. Dotaknilo se me je priznanje stare mame, da se praznikov zaradi obilice priprav prav nič ne veseli. Ob množici dela je, roko na srce, nemogoče pripraviti vse popolno. Spomnila se je, kako je nekega aprila jokala na veliko soboto, ko so drugi sadili krompir, ona pa se je ves dan trudila s potico, ki ji na koncu ni uspela.

Mamice sicer (morda) nimamo kmečkih opravil, imamo pa zato dojenčka ali malčka ali več otrok, bo katerih je že navaden dan lahko izjemno naporen, kaj šele, če dodamo priprave na praznik.

Kaj se lahko naučim iz tega? Ali je res treba, da sem sužnja predstav, kako moram vse narediti za veliko noč? Kaj lahko storim, da si olajšam breme? Kateri kriterij, ki je le prazen običaj brez pomena za dobro počutje v naši družini, lahko spustim, da bodo velikonočni prazniki zares veseli?

Včasih mi otrok zapelje dan v popolnoma drugo smer, kot sem sprva hotela. To je dan za improvizacijo, ki jo nekateri definirajo z besedicama: “Da, in …” Rekla bi, da danes improviziram. Na nenačrtovanem sprehodu v času, ko moj enoletnik običajno spi, danes pa se je trudil splezati iz vozička, sem po dolgem času srečala neko mamico, šli sva na kavo in poklepetali. 5 pred dvanajsto vseeno pišem tole lekcijo.

Kaj je tvoj današnji: “Da, in …” ?

Včeraj smo obiskali ustvarjalno sosedo. V udobnih oblačilih, popackanih z rumeno barvo, je pleskala zadnjo plast fasade na svoji novi hiši, ki bo jeseni, če bo šlo vse po načrtih, otroški vrtec. Povabila nas je, da pridemo pogledat. Preden sem uspela obleči in obuti najmlajšega in z vozičkom pripeljati do nje, sta starejša dva že odvrgla kolesi, prijela v roke čopiča in “pomagala”. Tretji sin je skakal okoli njiju, iskal čopič in se tudi želel pri priči pridružiti. Ni mi preostalo drugega, kot da grem domov po predpasnike. Skušala sem v naglici najti kakšna stara oblačila, ki bi zaščitila še druge dele telesa, vendar mi ni uspelo. Ko sem se vrnila, je imel najstarejši že rumen rokav na novi jopici, a tak izraz na obrazu, da nisem imela srca, da bi mu preprečila užitek. Kljub temu me je dogodek tako vznemiril, da sem bila najbrž ob ogledu notranjosti hiše videti precej odsotna, čeprav me je lepota in ustvarjalnost, ki je kar žarela iz popleskanih sten z motivi pokrajin sveta, povsem prevzela.

Kakšen pogum! Kakšna sproščenost! Kakšne sanje! Soseda nas je vodila po bodočih igralnicah in razlagala, kje bo kaj stalo, kako si je zamislila dejavnosti (na voljo bodo tudi popoldanski programi in delavnice za otroke in starše). Navdušenje je kar velo iz nje.

In jaz? Razmišljam le o madežu na jopici, kar sem tudi nekajkrat poudarila.

Na poti domov sem se spomnila, kako sem prejšnji teden na spletnem seminarju Brene Brown naredila vajo o ustvarjalnih brazgotinah.

Napisali smo negativna sporočila, ki smo jih bili deležni skozi odraščanje o svoji ustvarjalnosti. “Pa kaj počneš? Spet packaš! Te zmešnjave ne bomo prenašali! Ali se tega ne moreš lotiti kje drugje/ kdaj drugič? Pa zakaj si to uničila? Ali imaš čas, da ga takole zapravljaš?! Ne, ne morem ti pomagati, imam delo! Nehaj me motiti s svojimi butastimi izmišljotinami!” 

Nanje smo nalepili obliže. Namenoma sem izbrala take z otroškimi motivi, saj takih “nalepk” nisem kot majhna nikoli smela kar takole za prazen nič uporabljati.

Na obliže smo napisali tolažilne besede, ki nam lahko danes pomagajo, da ne odnehamo, ko se hočemo lotiti nečesa ustvarjalnega.

“Vem, da si drugačna in ljubim tvojo posebnost. Kako dobro ti gre! Zelo lepo si to naredila. Vidim, da uživaš! To je dobro! Vem, kako si lahko pomagaš, da boš tole lažje izdelala. Vidim, da zavzeto delaš! Le kaj bo nastalo? Čaka me še to in to, a tudi čas za ustvarjanje je dragocen in si ga želim vzeti.”

S temi mislimi (nisem jih imela pred očmi, le spomin na vajo mi je ostal toliko živ, da sem ga lahko hitro ozavestila) sem se na kratki poti do doma uspela pomiriti. Otrokom sem razložila, kako želim, da se hitro slečejo, razvrstijo oblačila na dva kupa – takega, ki bo naslednji dan namenjen za ponovno vajo v pleskanju, in takega, ki ga moram nujno oprati, saj je novih oblačil res škoda, ter jim pomagala, da so bili kmalu pripravljeni na večerjo. Obrazi so jim žareli v pričakovanju novega popoldneva, ko bodo lahko šli k ustvarjalni sosedi.

Vam pa še tudi sporočim, ko bo vrtec imel ime in bo odprl svoja vrata za vse ustvarjalne duše.

Imate tudi vi kakšno rano, ki se vam odpira ob podvigih otrok?