Predstavljajte si, da rojevate v džungli. Začutite prisotnost divje zveri. Kaj mislite, da se zgodi z vašim porodom?
Naši živalski sorodniki spoštujejo svoje potrebe, ko imajo svoje mladičke. Samice sesalcev se umaknejo stran od nevarnosti in celo stran od črede, ko je čas, da povržejo mladička. Če zaslutijo nevarnost ali nanje preži plenilec, se porod ustavi, zato da lahko žival zbeži ali se spopade s sovražnikom.
Zakaj mislimo, da se lahko izognemo tem primitivnim mehanizmom, vpisanim v našo sesalsko naravo?
Je nosečnost res čas za učenje kritičnega razmišljanja? Morda bi bilo dobro! Odslej ne odgovarjamo več le zase, ampak tudi za otroka, ki ga nosimo in ga bomo rodile. Kakšne posledice bodo imela moja dejanja zanj? Kako bodo nanj vplivala dejanja drugih, ki skrbijo zame v tem obdobju?
S tole temo globoko zakopljem v dilemo kariera-družina. Ne govorite mi, da je to vprašanje že razrešeno. Sodobnim ženam nam je morda formalno dovoljeno imeti oboje – a kakšno formulo ubere vsaka od nas, da nam v resnici uspeva? Koliko si zadovoljna s svojim razmerjem?
Ljubim izraz “
Živimo v času, ko je vse bivanje usmerjeno na aktivnost. V tej dobi mislimo, da je celo – pozdraviti se – nekaj, kar aktivno naredimo – gotovo bom zdrava, če bom spila dovolj čajev in se zadosti mazala po bolečem mestu?
Pa naj še kdo reče, da internet ne izboljšuje kvalitete življenja. Samo danes sem:
Včasih si cele noči in dneve (kot Liz v Jej, moli, ljubi) razbijamo glavo, kaj nam je storiti.
Kakšno veselje je za otroke, če se jim mama kdaj pridruži na tleh. Se usede zraven njih, ne da bi imela kaj posebnega v načrtu ali da bi hotela kaj od njih.
Nikoli. Tudi če je tako videti. Tudi če naredim vse, da bi ga. Tudi če čutiš, da te ne slišim.