Včasih ne moremo prepoznati – ali se je začelo z otroškim jokom, z zakonskim prepirom, s slabo prespano nočjo, napačnim gibom … Zdi se, kot da se slabo razpoloženje v družini z majhnim otrokom kar pretaka po domovanju in ga je zelo težko zajeziti.
V takih dnevih je včasih rešilnih pet minut samote na stranišču ali pod tušem ali … na mrazu. Glavno, da se zbistrijo misli in občutek zase.
Ko se pripravljamo na porod, se hote ali nehote oblikujejo naša prepričanja, ki jih nosimo globoko v sebi in nas kasneje vodijo pri naših odločitvah. Kaj verjamemo?
Naslednja vaja nas lahko usmeri pri odločanju, kako se bomo pripravili na porod in kje bomo iskali podporo za svoje izbire. Za tiskanje in izpolnjevanje vaje o vrednotah in prepričanjih kliknite na tabelo.
Če želite narediti vajo Umestitev priprave na porod in starševstvo v lestvico življenjskih vrednot, se prijavite na brezplačno spletno gradivo duhovne priprave na porod.
Vsi vemo, da življenje hitro teče, da imamo nor tempo. Da otroci prehitro odrastejo, je univerzalno občutenje mater.
A kljub temu se ne morem otresti obžalovanja, ko mi dan spolzi med prsti in se spomnim na vse, kar sem si želela otrokom povedati, pa nisem, na vse, kar sem želela podeliti z možem, pa nisem, vse, kar sem želela postoriti, pa nisem …
Kaj takrat ostane? Da sem.
10. december je svetovni dan človekovih pravic. Letos so ga Združeni narodi posvetili “človekovim pravicam vseh ljudi, … da bi se njihovi glasovi slišali v javnem življenju in bili vključeni v politično odločanje.”
Letos so po vsem svetu vzniknili glasovi porodnic, nosečnic in mamic, ki želijo spoštovanje človekovih pravic pri porodu. Če želiš tudi ti dati svoj glas, podpiši peticijo proti kršitvam človekovih pravic porodnic in nosečnic, naslovljeno na Evropski parlament!
Vsak zdravstveni sistem na svetu se srečuje z istimi bistvenimi vprašanji. Kdo odloča, kako se bo otrok rodil? Kdo odloča, kje se bo rojstvo zgodilo? Kdo nosi končno odgovornost za porod in njegov izid? Katere so pravice porodnic? Katere odgovornosti imajo pri porodu zdravniki, babice in drugo zdravstveno osebje? Katere so pravice in interesi nerojenega in kdo ima avtoriteto, da se odloča v njegovem imenu?
Zadnje čase padam v skušnjavo, da na vprašanje, kako sem, redno odgovarjam: “Zelo dobro, ker si lahko dopoldne, ko so otroci v vrtcu, odpočijem od vsega hrupa, dela in nadlog, povezanih z njimi.”
Ker pa ljudje niso vajeni poslušati daljših odgovorov na vprašanje “Kako si?”, običajno drugi del resnice ostane zamolčan: “Ko so otroci doma, začutim, kako zelo uživam z njimi in kako srečna sem, ko razvijam veščino sobivanja z njimi. Posebej ob najmlajšem, ki osvaja vse stvari “velikih” – samostojno oblačenje, pomoč pri pripravi mize, uporaba kahlice, povedati z besedami … – sem hvaležna za vsak trenutek, ko se lahko skupaj z njim veselim novo osvojenega koraka. In kako lepo je, ko se tudi bratca veselita z njim! Ali kako jih je dobro videti, ko vsi capljajo za “ta glavnim”, najstarejšim in se grejo na novo izmišljeno igro. In kako so pozorni na moj trebušček!”
Nikoli nisem zanikala, da je imeti otroke doma sila naporno. A je tudi tako zelo vredno! Seveda imam tudi druge želje, zanimanja, potrebe, a to obdobje se ne bo vrnilo in pika.
Toni Verdú Carbó via Compfight
Če primerjam svoje zmogljivosti danes in tiste izpred nekaj let, ne bi nikoli verjela, da je to mogoče. Otroci res krepijo človeka. 😀
Včasih me odločitev, da bom nekaj storila in redno počela v odnosu do otroka, spodbudi k notranji drži, ki to dejanje podpira in ga slednjič osvojim z vsem svojim srcem. Drugič pa me k dejanjem nagovori beseda, čustvo, vzgib. V vsakem primeru pa je ključna za vidno spremembo v materinstvu moja pripravljenost, da odločitve udejanjim. S tem postavljam hišo svojega materinstva, svoj odnos z otroki na skalo, ki je ne more nič podreti – tudi veliko vodovje, veter in ujma trenj, dvomov in preizkušenj ne.
“Razumevanje porodne tehnologije naj vas ne zavede v mišljenje, da razumete porod. Globoke skrivnosti in duhovnosti poroda ne moremo nikoli zaobjeti z umom, ampak ju dojemamo s srcem. Dobro je, če svojo pripravo začnemo s tem, da najdemo svoje najbolj vroče srčno vprašanje.” (Pam England v knjigi Birthing from Within)
Če bi bila le ena reč, ki bi jo morala vsaka ženska vedeti pred porodom, kaj bi to bilo?
Mame se včasih srečujem tudi z občutki zavrnitve – npr. če se otrok ne želi dojiti, če joka in ne pomaga noben ukrep, če pridemo ponj v vrtec, pa noče z nami domov … V takih trenutkih imamo občutek, da ni nič, kar delamo, prav. Ali sem prava mama? Ali sem dobra mama? V takih trenutkih je notranja trdnost in gotovost še posebej pomembna. Kako bi pomirile otroka, če ne moremo niti sebe?
Po drugi strani pa nam venomer pojavljajoče se podobe nasmejanih, skrbno urejenih mam z blaženo smejočimi se in spečimi dojenčki utrjujejo mit o mami, ki ji gre vedno vse gladko. Resnica je daleč od tega.
Skrivnost ljubezni je v poskušanju še in še – priti v stik.
Če lahko nekaj gledamo le skozi šipo, nam je nedosegljivo. Deklica z vžigalicami je skozi okna gledala družine, ki so se veselile praznične večerje. Ko smo sedeli v šolskih klopeh, smo skozi okno hrepeneče gledali na šolsko igrišče. Otroke vozimo na letališče skozi šipo gledat avione, kako vzletajo. Sama pa največkrat skozi okno gledam sončno vreme in sem sredi gospodinjskega opravila.
Kaj bi mi dalo tisto svobodo, da bi mi bile dosegljive drobne radosti, ki mi jih ponuja vsakdan?