Razočaranje nad seboj in drugimi se mi zdi neizogibno v času, ko verjamemo v mit popolne mame. Popolna mama je vedno videti brezhibno, pa naj je doma, na sprehodu, v trgovini, na zabavi… Ima pospravljeno stanovanje brez najmanjšega prahu, vsak dan pripravlja obilne in zdrave obroke. Njeni otroci so zdravi, živahni, spodobni, brihtni, dejavni na vseh področjih… Je uspešna v službi, vsa predana delu. Z možem imata odlično razmerje, polno strasti in ljubezni … Nikoli se ne razjezi, je prilagodljiva, iznajdljiva, vedno na višku svoje moči.

Kako se poberem, ko se mi mit zruši kot hišica iz kart? Kje iščem drugačne zglede? Kje najdem vire moči, ki ne usahnejo?

Smo v postnem času. Mame vsakodnevno opravljamo telesna in duhovna dela usmiljenja, ki pritičejo pravemu postu: lačne nasičevati, žejne napajati, nage oblačiti, bolnike obiskovati, nevedne učiti, dvomljivcem prav svetovati, žalostne tolažiti …

Večkrat se sprašujem, kdo na tem svetu se bo zavzel za otroka, če ne mama? Če se je meni tako težko predati otroku, prevzeti odgovornost zanj, kdo potem to zmore namesto mene? Danes močno dvomimo v ta materinski instinkt – morda upravičeno? “Mar pozabi žena svojega otročiča in se ne usmili otroka svojega telesa? A tudi če bi one pozabile,  jaz te ne pozabim.” (Iz 49,15)

Varuhinje življenja smo. Postanimo to z vsem srcem, z vso dušo in z vsem mišljenjem.

“Po prvem mesecu starosti otrok naredi, česar ne zmore nobena žival: usteca se mu razlezejo, očesci se mu zaiskrita od sreče: prvi nasmeh. Ob tem dogodku bi morali zazvoniti vsi zvonovi, vse televizije bi morale človeštvu sporočiti veselo novico, da smo dobili novega sopotnika – na veke. A nihče ne zvoni… Še ne razumemo, kaj je zares dogodek.” (p. Miha Žužek v knjigi Vabilo na večni ples)

V hribih se dela dan, v hribih žari! Sestre, le ven na plan, na vrh planin!

Drage žene, danes ob našem dnevu nam vsem želim, da bi osvajale takšne in drugačne vrhove! Marija Štremfelj, prva Slovenka, ki je osvojila Mont Everest, ob vprašanju o njenem največjem dosežku v življenju odločno reče, da je osvojila kar štiri Evereste v življenju – enega pravega in tri svoje otroke.

Moje planinsko ime se glasi: V NATIKAČIH STOPAJOČA SKOZI ZOBE SMEHLJAJOČA SE LUŠTKANA PLANINSKA KAVKA. Kako pa tvoje? 🙂

Priznajmo si – tudi če si še tako trudimo dvigniti samozavest s tem, da poudarjamo pomen materinstva, tudi če še tako poveličujemo delo, ki ga opravljamo – večinoma bo ostalo skrito in nepomembno, brez družbenega priznanja. Lahko se naučimo prepoznavati svetle plati svojega poslanstva, a še vedno ostajamo pri tem, da imamo opravka z mnogimi neprijetnimi drobnimi opravili – previjati ritko, brisati bruhanje, pospravljati stanovanje, pakirati, prati in lupiti zelenjavo, pobirati smeti za drugimi, gladiti spore… Ravno zato smo na materinstvo tako zelo nepripravljene, saj današnja družba skriva vse, kar je neprijetno na pogled in za kar se je treba vztrajno truditi. Služenje drugemu pač ni moderno.

Treba je v sebi najti gotovost in mir, da vsako drobno dejanje šteje in da opravljam pomembno delo – zase in za tega otroka.

Kot mame smo za ostali svet večinoma precej nezanimive. Koga zanima, ali smo danes morale vstati že ob petih in smo se pred tem zbujale na pol ure? Ali je kdo opazil, da danes nismo bile na sprehodu, ker je otrok zbolel? Dolgočasne smo, ker moramo zvečer prej domov kot drugi, saj nas jutri čaka naporen dan. Ko navdušeno pripovedujemo o tem, kako je otrok podrl stolp iz kock ali se hecno spačil ali prvič pojedel cel krožnik pripravljene kašice, zavijajo z očmi.

Danes se veselim zavedanja, da imam enkratno priložnost biti priča edinstvenemu razvoju edinstvene osebe.

“Ko zibljem dojenčka ali se pogovarjam z možem ali svojim otrokom, čas ni denar, ampak trošenje, ki poraja trajno obilje.” (Alenka Rebula v članku Življenje kot poslovni načrt)

Pred kratkim sem prebrala čudovito zgodbo o tem, kako otrok v današnjem svetu doživlja inflacijo – izgubo svoje vrednosti. Predstavljajte si, da pridete v deželo, kjer vaše bisere in dragulje zametujejo in puščajo povsod ležati, če želite z njimi kaj kupiti, imajo proti navadnim kamenčkom čisto majhno vrednost in ne morete verjeti, da je tamkajšnjim prebivalcem vseeno za vaše dragocenosti.

Na novo moramo ugotoviti, kaj je zares vredno, sveto, nezamenljivo. Kako to, da čas, ko so otroci majhni, tako poceni prodamo za denar, hkrati pa drage denarje plačujemo za domnevno visoko kakovostno varstvo? Obvarujmo se, da bi iz družine in njene zastonjskosti naredili razbojniško jamo.