Največja sovražnica materinskosti je najbrž sla po storilnosti. Če ji bomo sledile, bomo ob dojenčku in otroku gotovo sila nezadovoljne. Kako se pehati za rezultati, učinkom, uspehom, ko pa je vsak jok potolažen le za nekaj trenutkov, kuhinja pospravljena le do naslednjega obroka, oblačila čista do naslednjega padca… Znam uživati v otrokovih cepetajočih korakih, v zibanju ob uspavanki, v risanju vedno novih umetnin brez oblike? Se znam pohvaliti za to, kar se pozna “le” na zadovoljnih obražčkih?

Ali je to dar ali tegoba – da v družini ne moremo ničesar igrati? Otroci nam snamejo vse maske in ni skrivališč, kamor bi se lahko zatekli pred svojo resnico. Pridiganje otrokom nič ne pomaga, če besede niso podprte z zgledom. Danes znova začenjam pri sebi…

Mame zelo dobro vemo, kaj pomeni obleganje. Naše zaloge se izčrpavajo, zadolžitvam pa ni ne konca ne kraja. Po katerih skrivnih rovih si lahko danes privoščim vipavske češnje kot Erazem Predjamski?

Mamica, ozri se okrog sebe in naštej tri stvari, ki jih v tem trenutku imaš in jih ne bi zamenjala za noben denar. Moje trije favoriti so: gugalni stol, na katerem umirjena vdihavam čudovit vonj dojenčkovih laskov; stara sedežna garnitura, ki je najljubši trampolin naših dveh malčkov ter moj ljubi pianino, na katerega lahko zaigram poskočno Lisičko in se spomnim sebe v koncertni dvorani… Vsi trije so tudi sinonim za posvečen čas, ko sem z otroki.

Hvaležna sem, da mi ni treba vzgajati sami. Upam, da se bova z možem nekoč z nasmehom spomnila obdobja, ko naju je ob petih zjutraj čakala razigrana budnica, ko sva komaj spregovorila kakšen stavek, ne da bi naju vmes prekinil cvileč: MAMIIIII!, ko sva si s težavo utirala pot med igračami v dnevni sobi in ko sva imela v postelji živo mejo. V hvalnico ljubezni bi moralo biti vključeno tudi: ljubezen je iznajdljiva.

Neka modra mama mi je enkrat povedala tole misel: “Ko imaš enega otroka, potrebuješ veliko pomoči. Ko dobiš drugega, zmoreš sama. Ko se rodi tvoj tretji otrok, lahko ponudiš pomoč drugim.” Zanimivo, kajne, vse bolj smo utrjene, spretne, vešče, poznamo svoje šibke točke… Otrok nas marsičesa nauči. Danes se veselim vseh priložnosti, ko lahko zrastem.

Danes znanost na vseh področjih odkriva, kako pomembni so vplivi na človekovo življenje v njegovih začetkih. To na starše nalaga ogromno odgovornost. V tem vedno večjem in hvalevrednem zavedanju pa vidim tudi nevarnost, da mislimo, da je čisto vse popolnoma odvisno od nas, češ da bomo s svojimi dejanji za vedno uničili otroka, če se ne bomo ravnali po teh in teh priporočilih… Ne tako. Življenje vedno najde pot. Dajmo si tudi me vedno novo možnost.