fbpx

Month: februar 2012

29. februar

Vsakodnevno smo bombardirane z nasveti, predlogi in podobami, kakšne mame in ženske naj bi bile. Dolga je pot do spoznanja, da moram v svojem materinstvu najti svoj sebi lasten način. V tem me ne more nihče nadomestiti.

O Ani Pavec

Sem mlada vedoželjna žena, mama štirih otrok in poklicna prevajalka.

V življenju so name najbolj korenito vplivale izkušnje šolanja (osnovna šola razvijanja talentov, trdo delo na glasbeni gimnaziji in navdihujoč študij prevajalstva), neprešteta paleta prebranih knjig, močna prijateljstva, ki so se oblikovala v študijskih letih in v času priprave na zakon ter seveda življenje v dvoje in materinstvo.

Klic po tem, da bi delala z ženskami v obporodnem obdobju, v pogovorih z njimi delila svoje znanje in izkušnje ter jih podpirala na zahtevni poti materinstva, je nekako zrasel v mojem napornem prvem poporodnem obdobju ter se močno okrepil z drugim porodom, ki sem ga doživela kot véliko osebno zmago. Prevetril je moj pogled na svet in mi precej preobrazil življenje. S tretjim porodom sem se prepričala, kako kompleksno je področje obporodne oskrbe in kako krhko je ravnovesje pri skrbi za žensko in dojenčka ter njun blagor.

V času tretje “porodniške” sem zase in in za druge mamice na spletni strani vsak dan pisala spodbude za lažje materinstvo in obdobje skrbi za dojenčka, ki bodo kmalu izšle v obliki namiznega koledarčka S TEBOJ SEM leto in dan. Spodbude lahko še vedno spremljate v okvirčku levo zgoraj na spletni strani.

Jeseni 2009 sem se v Ljubljani udeležila uvodne delavnice za porodne doule pod vodstvom Debre Pascali Bonaro; leta 2013 sem pridobila naziv porodna doula pri organizaciji DONA International. Svoje znanje in uvide na porodnem področju vseskozi nadgrajujem na delavnicah in seminarjih v Sloveniji in sosednjih državah, s prebiranjem knjig in raziskav, spremljanjem dela kolegic doul, babic in drugih strokovnjakov po svetu.

Februarja 2010 sem postavila spletno stran S teboj sem, kjer želim s pisanjem ozaveščati in opogumljati nosečnice, porodnice in matere, da iščejo in se zavzemajo za sebi lasten način rojevanja in materinstva. Portal rase iz meseca v mesec in bo kmalu deležen korenite preobrazbe.

Poleti 2011 je izšel moj prevajalski prvenec, knjiga Skozi nosečnost z Jezusom, vodnik za srečen porod, ki hkrati slavi mojega Boga ter obravnava mojo najljubšo temo. Zzaložbo Družina sodelujem pri nadaljnjih projektih – prevajanju in izdaji knjig o odnosih in starševstvu.

Danes živim nadvse pester vsakdanjik. Moja trdna odločitev, da v času, ko so otroci majhni, z njimi preživim kar največ časa, je kljub mojim strastem ali pa ravno zaradi njih še vedno živa, zato največ svojega dela opravljam doma, v dolgih večerih in v prostih uricah.

Neprecenljivega pomena za ohranjanje pristnega stika z bistveno razsežnostjo porodne podpore, to je razumevanje tega, kar ženska in njej drage osebe doživljajo v obdobju prehoda v starševstvo, so mi izkušnje, ki jih pridobivam s spremljanjem pri porodu, vodenjem duhovne piprave na porod, odgovarjanjem na klice za pomoč pri dojenju, poslušanjem porodnih zgodb v svojem širokem krogu prijateljic in znank ter svetovanjem pri načrtovanju poroda.

Pomemben del svojega poslanstva vidim v predstavljanju téme poroda, dojenja in materinstva javnosti, saj želim, da bi doživljanje žensk v obporodnem obdobju postalo del našega skupnega družbenega zavedanja in védenja.

28. februar

Nekoč si pri omizju sedele tri ženske – nosečnica in mamica dveh otrok sta se pogovarjali o tem, kako in kaj je treba z otrokom. Po pošteni debati se je nosečnica ozrla k tretji ženi in jo vprašala, koliko otrok ima. Odgovorila je: “Pet.” “Ja, zakaj pa ste potem tiho in nama ničesar ne svetujete?” Dejala je: “Včasih sem mislila, da še kaj vem, pri tem, zadnjem otroku pa sem že marsikaj preizkusila in le malo stvari res deluje.”

Res, v materinstvu je pomembno tudi to, da znamo zapuščati svoje predstave in sprejeti otroka, resničnega, takega, kot je. “Vsak človek je zase svet, čuden, svetal in lep, kot zvezda na nebu. (Tone Pavček)

O podjetju

Objave v medijih

  • Blagor nam, članek na spletni strani Alenke Rebula

27. februar

Včasih izgubim občutek zase, za svojo identiteto. Kdo sem, kaj si želim? Moje želje zbledijo v skrbi za druge – ravno sem nameravala popiti kozarec vode, pa me je zmotil otroški jok; hotela sem poklepetati po telefonu, pa se otroške roke stegujejo k meni in mi hočejo vzeti mobilnik, za trenutek sem se ulegla, pa me že nekdo kliče… Potrebujem odmor!

26. februar

“It takes a village to raise a child.”

Zame čudovit in v slovenščino neprevedljiv pregovor, saj nam je nepojmljivo, da bi vsa skupnost enotno, ljubeče in v sodelovanju sprejela in spremljala novega, najranljivejšega člana družbe od spočetja do odraslosti. Odgovornosti si delimo na način, ki v določenih obdobjih grobo reže in seka kontinuirano skrb za otroka. Koliko se čutim soodgovorno za usodo otrok iz družin okoli sebe? Je res, da mora vsak skrbeti le zase in za svoje? Zmoremo premagati to ločenost?

“… za vzgojo enega samega otroka potrebuješ vso vas, ja, materam naklonjeno vas.” (Tomaž Erzar)

25. februar

Ko postanemo mame, se pogosto zelo razredči naš krog dobrih prijateljstev. Morda se nam spremeni pogled na življenje, nimamo več toliko časa kot prej, morda živimo v drugem kraju in nismo več tako fleksibilne. Vseeno je zelo pomembno, da ne ostanemo osamljene. Z možem smo lahko zelo povezane, vendar je nevarno, če se družina izolira od pomoči in podpore drugih. Iščimo stike, kjer koli in kadar koli imamo priložnost, saj smo socialna bitja, bitja odnosov. “Zvesti prijatelj je močna zaščita, kdor ga je našel, je našel zaklad.” (Sir 6,14)

24. februar

Želim si, da bi živela v pradavnini, kot poje Adi Smolar, ko mame ne bi mogle biti dame, pred votlino bi sedele, za otroke bi skrbele, bi z njimi rade se igrale, še raje pa bi klepetale! S tem, da se z dojenčkom odzovem vabilu na poroko, grem s tremi otroki  z avtobusom v mesto, dojim v trgovini, v parku, v knjižnici, v cerkvi, malo po malo spreminjam družbo v bolj otrokom naklonjen kulturo. Vsaj upam?!

23. februar

Telegram, ki sem si ga najbolj zapomnila ob rojstvu prvega otroka, se je glasil: “Najlepše trpljenje je roditi življenje.” Prebrala sem ga na čudovito jutro, ki je bilo prvič sončno po dveh tednih megle, za mano je bil porodni vihar in vsa srečna sem sedela ob zajtrku v porodnišnici s pogledom na s snegom pokrit in s soncem obsijan Storžič. Polile so me solze. Globlje me ne bi mogel nagovoriti.

Odslej sva z mojim prvorojencem šla že skozi mnoge stiske – in vse so minile! Draga mamica, tudi če ne verjameš, vsaka stiska z otrokom bo minila in vaju popeljala v še globlji, bolj povezan odnos. Moja edina skrb je, kako obdobje stiske naredim znosno, da ostajava cela tako jaz kot moj otrok. “Težki dnevi gradijo odnos.” (Katarina Kompan Erzar)