Pakiraš? Nisi edina! A pozabiti neko malenkost je tokrat – z dojenčkom – veliko bolj usodno kot kdaj koli prej, kajne? 🙂

V večnem iskanju ravnovesja med delom, družino in osebno svobodo se spočijem v mislih Alenke Rebula (kot že marsikdaj):

“Nikoli več ne bomo svobodne kot prej, res. A nikoli več tudi ne bomo same kot prej. Popolno svobodo osamljenosti zamenjamo z nesvobodo povezanosti in iščemo svoje otočke svobode, ki ni to, kar je bila prej, a je dovolj, da ostanemo žive in cele. Ne išči, kar je bilo, ker se ne vrne. Išči, kako si lahko svobodna drugače, na nov način. Ne kot samsko dekle, ampak kot žena, mati in ustvarjalka.”

Pri vzgoji si zelo želim slediti temu, kar se v angleščini imenuje “gentle discipline”, nežna disciplina. Pri tem sem še zelo okorna in zelena. Od vsega napisanega o trdni in nežni materinski ljubezni, najbolje povzeti v knjigi The womanly art of breastfeeding, pa sem si najbolje zapomnila besede neke matere:

“Naučile smo se veliko smejati in biti hitrih nog.”

To mi pri mojih treh fantičkih pride še kako prav!

Mamica, ti primanjkuje humorja?

Zadnjič smo se peljali v avtu. Če ne vozim, je to običajno edinstvena priložnost v dnevu, ko bi si lahko malo odpočila telo in duha. Vendar to ni mogoče, če otroci na zadnjih sedežih zganjajo grozen hrup, kar me seveda spravlja ob živce. Ko sem se tudi tokrat pritožila, je mož duhovito pripomnil: “Meni se zdi, da nam manjka še en glas!” Ob misli na to, da bi najinemu zborčku v tem trenutku dodala še enega “kričača”, nisem mogla ostati resna 😀

Morda pa tudi tebi kdaj pomaga malo heca v smislu: “Nikoli ni tako hudo, da ne bi moglo biti še slabše!” 😀

Življenje z otrokom je naporno. Zato poporodno obdobje spada med krizna obdobja, ko se moramo za svoje ravnovesje veliko bolj potruditi kot sicer. Tudi če nam uspe, je obdobje “miru” zelo krhko stanje, ki se zlahka poruši ob vsakem bolj intenzivnem dnevu, ob bolezni otroka, ob težavah z dojenjem, zunanjem dogodku, družinskem praznovanju itn.

Ko se enostransko posvečamo le otroku ali določeni težavi, ki nas takrat preplavi, nam lahko primanjkuje gibanja, sprostitve, samote, časa za nego telesa, lepote, tišine, časa za svoje najljubše dejavnosti, pogovora z možem, druženja in še in še.

Naredim si načrt, kako bom počasi, po majhnih korakih spet naredila kaj zase in za to, da pridem k sebi.

Za ohranjanje svojega ravnovesja sem pred časom začela delati vsakodnevne vaje za samovzgojo po metodi Na svoji zemlji iz knjige Blagor ženskam Alenke Rebula. Po vrnitvi z dopusta sem poiskala nove naslove za področja vsakdanjega življenja, ki me bodo pospremili v letošnjo jesen. Ob tem me navdihuje stavek iz Alenkine knjige:

Vsakdanje blagostanje je najprej sposobnost, da vidimo vse, kar je vredno ljubiti.

V svetovnem tednu dojenja od 1. do 7. avgusta, ki letos nosi geslo: Pogovarjajmo se. Dojenje – izkušnja treh razsežnosti, se poglabljam v to, zakaj bi se vedno znova odločila za dojenje in zakaj bi vztrajala kljub težavam.

• ker me dojenje povezuje z vsemi ženskami, ki so postale matere pred menoj, in ker s tem prenašam neprecenljivo dediščino mamicam, ki prihajajo za menoj
• ker me dojenje povezuje z mamicami okoli mene

Kaj pa ti?