Otrok, ki sem ga rodila in ga dobim v naročje, je na začetku popoln tujec. Čeprav sem ga nosila pod srcem, v nosečnosti vzpostavljala stik z njim, spremljala njegove gibe in prisluškovala njegovim skritim sporočilom, po rojstvu počasi spoznavam njegov ritem, potrebe in karakter ter sooblikujem značaj. Ni samoumevno, da razumem njegove značilne poteze, potrebe. Da nanje odgovorim, toliko manj. Veselim se trenutkov, ko uspem z njim vzpostaviti pristen stik.
Month: marec 2011
Kaj mi pove moja brazgotina?
Imam brazgotino. Zaceljeno, ozdravljeno, danes ljubljeno brazgotino. Lahko rečem, da me je veliko naučila – o meni, o svetu, o ženskah.
Kaj mi govori?
Najprej se izjoče. Pravi, da sem prestala veliko bolečino. Moje telo je šlo skozi travmo, čeprav se tega ne spomnim prav dobro, saj sem bila pod anestetikom.
Potem mi pove svojo zgodbo. Nastala je v trenutku moje velike nemoči, prepuščenosti. Bila sem naivno pripravljena nanjo – hočeš nočeš moraš. Brazgotine pač spadajo k materinstvu.
A danes ve resnico.
Resnico o tem, da iniciacija v materinstvo ne potrebuje trpljenja. Nepotrebnega, pretiranega trpljenja zaradi bolečin, ki jih ne zadaja otrok. Zadaja jih sistem, ki s škarjami zareže v največjo žensko intimo.
Še danes se mi srce skrči od groze in se stisnem v dve gubi. Zbode me še enkrat – izdala sem samo sebe, svoje telo.
Nekoč nekdo ni verjel v čudežnost mojega telesa. Niso verjeli, da sem sposobna in zmožna postati mama – brez poškodb. Niso verjeli, da sem ustvarjena za rojevanje.
Nekoč si je nekdo vzel dovoljenje, da sam izreže prehod mojemu otroku na svet – ta predor je moje telo, ki bo odtlej vselej nosilo znamenje družbene vsemogočnosti.
Ni šlo za življenje ali smrt. V brazgotini pa se skriva moje najgloblje občutenje ženskosti, ženske moči. Prvikrat sem bila vržena v materinstvo brez v telo vtisnjene vere, da zmorem.
Rez me je poškodoval. Vendar je moje telo še vedno na moji strani. Brazgotina me je naredila vzdržljivejšo. Pokazala mi je, kje so moje skrite moči, iz katerih se lahko branim, borim in se potegujem zase. Pokazala mi je, kako jo lahko negujem in naredim prožno. Že dvakrat sva odtlej skupaj zmagali v odpiranju življenju.
Imam jo rada, saj je samo moja. Spomni me na to, kaj sem bila pripravljena narediti za svojega otroka. Spomni me na to, kako zelo si želim biti izpolnjena, ljubljena ženska.
Uči me, kje nas vse boli. Kje smo kot družba še zelo šibki. Kje nam manjka še veliko ljubezni.
Boš ob svoji brazgotini skupaj z mano zajokala tudi ti?
Odpiram se kot cvet – vizualizacija
Vizualizacija je tehnika preusmerjanja misli na dobro in lepo in služi kot metoda za preokvirjanje trenutnega čutenja. Pri porodu jo lahko uporabimo za omilitev bolečine in konstruktivno soočanje z bolečino, strahom in drugimi tesnobnimi občutji. Z njeno pomočjo se lahko, ne glede na to, kje smo in kaj se okrog nas dogaja, preselimo v “porodno deželo”, se potopimo vase, usmerimo na dogajanje v svojem telesu in na čudež prehoda otroka na ta svet.
Zaželeno je, da metodo redno vadimo že v nosečnosti, tako da si večkrat predočimo ljubo podobo, nekaj, kar nas navdihuje, v nas dviga dobro razpoloženje in moč. Izberemo si lahko poljubno podobo, vtis, v katerem lahko počivamo. Podobo si lahko prikličemo med porodom, da nas tolaži in pomirja med popadki. Predlagam še nekaj podob, ki jih lahko najdemo v različni porodni literaturi, ki omenja vizualizacijo.
Popadke si lahko predstavljamo kot valove, ki nas zajamejo in nas zibljejo sem in tja, ne da bi se pri tem potopile pod vodno gladino.
Lahko si predstavljamo sebe, da smo kot morska trava, trdno zakoreninjena, pripeta na skalo, ki jo valovi zibljejo in nosijo sem in tja, pa se vendar ne utrga. Vidni podobi lahko dodamo tudi slušni vtis – šumenje, valovanje morja.
Naše telo se pod vplivom hormonov odpira. Odpiramo se kot cvet – listič za lističem. Ko se odpiramo, zacvetimo kot roža, ki jo bomo dobile v dar ob rojstvu svojega otroka. Odpiranje je dobro, zaželeno, saj s tem puščamo otroka na svet.
Maternični vrat si lahko predstavljamo kot mehak, mehak ovratnik pulija, skozi katerega bo zdrsnil otrok. Ta čudežna mišica je devet mesecev trdno zaprta držala otročka, sedaj pa se bo popolnoma zmehčala, stanjšala in se umaknila otrokovi glavici.
Pogosta podoba za porod je vzpenjanje na goro. Za vzpon moramo biti dobro pripravljene in opremljene. Zahteva fizični napor in vztrajnost. Na poti si odmerjamo počitek. Vemo, zakaj si želimo na vrh. Tudi pri porodu nas na vrhu čaka lepa nagrada. Med naravnimi popadki imamo nekaj premora za umiritev in počitek. V nosečnosti se lahko pripravimo na težavno preizkušnjo. Ob sebi imamo spremljevalce in izkušene osebe, ki nam pomagajo na težjih mestih. Korak za korakom, popadek za popadkom nam bo uspelo.
Vizualizacija ali notranje slikanje podob gotovo pomaga pri preusmerjanju misli, zato je tehnika koristna sama po sebi. Zanimivo pa je, da tako živo predstavljanje dogajanja v telesu, kot je na primer vizualizacija odpiranja materničnega vratu, po izkušnjah nekaterih babic in porodničarjev lahko dejansko izzove fiziološko reakcijo – odpiranje materničnega vratu.
NEDELJA, 13. marec
Mame smo zmotljive. Delamo napake. Kako sprejemam to, da nisem popolna? Da marsičesa ne znam, ne razumem, ne zmorem? Se znam opravičiti? Da, tudi otroku? Kako živim s spoznanjem, da sem marsikaj storila narobe?
Danes praznujem dejstvo, da mi je dano, da sem mama, čeprav je vsem jasno, da bom marsikaj zgrešila. Usoda tega otroka ni samo v mojih rokah, čeprav nosim veliko odgovornost. Storim toliko, kolikor zmorem. Iz ljubezni do njega pa vedno znova iščem pot.
SOBOTA, 12. marec
Razočaranje nad seboj in drugimi se mi zdi neizogibno v času, ko verjamemo v mit popolne mame. Popolna mama je vedno videti brezhibno, pa naj je doma, na sprehodu, v trgovini, na zabavi… Ima pospravljeno stanovanje brez najmanjšega prahu, vsak dan pripravlja obilne in zdrave obroke. Njeni otroci so zdravi, živahni, spodobni, brihtni, dejavni na vseh področjih… Je uspešna v službi, vsa predana delu. Z možem imata odlično razmerje, polno strasti in ljubezni … Nikoli se ne razjezi, je prilagodljiva, iznajdljiva, vedno na višku svoje moči.
Kako se poberem, ko se mi mit zruši kot hišica iz kart? Kje iščem drugačne zglede? Kje najdem vire moči, ki ne usahnejo?
PETEK, 11. marec
Odkar sem mama, velikokrat ne vem, ne kateri dan je, kaj šele, da bi lahko spremljala datume, tekoče dogodke, načrtovala termine… Dnevi mi tečejo predvsem od dojenja do dojenja, od previjanja do previjanja, od uspavanja do uspavanja…
Eden od namenov teh spodbud je ponuditi sebi in drugim mamicam neko orientacijo v času (zato je v naslovu datum).
Smo v postnem času. Mame vsakodnevno opravljamo telesna in duhovna dela usmiljenja, ki pritičejo pravemu postu: lačne nasičevati, žejne napajati, nage oblačiti, bolnike obiskovati, nevedne učiti, dvomljivcem prav svetovati, žalostne tolažiti … Sama sem k temu dodala še sklep, da se odpovem pravim požiralcem časa – internetnim socialnim omrežjem, zato si lahko dnevne spodbude 40 dni prebirate le tukaj, na spletni strani 🙂
ČETRTEK, 10. marec
Večkrat se sprašujem, kdo na tem svetu se bo zavzel za otroka, če ne mama? Če se je meni tako težko predati otroku, prevzeti odgovornost zanj, kdo potem to zmore namesto mene? Danes močno dvomimo v ta materinski instinkt – morda upravičeno? “Mar pozabi žena svojega otročiča in se ne usmili otroka svojega telesa? A tudi če bi one pozabile, jaz te ne pozabim.” (Iz 49,15)
Varuhinje življenja smo. Postanimo to z vsem srcem, z vso dušo in z vsem mišljenjem.
SREDA, 9. marec
Danes me nagovarja lik sv. Ane, Marijine matere, moje krstne zavetnice. Šele pred kratkim me je zadelo spoznanje, da na večini upodobitev v rokah drži knjigo! Po legendah naj bi bila dolgo nerodovitna, potem pa je že v letih zanosila in rodila hčerko. Za njeno hčer pravijo, da nikoli ni bilo in nikoli več ne bo tako mile in modre žene. V naši cerkvi je lepa podoba sv. Ane, kako sedi na stolu in okrog ramen drži hčer Marijo ter jo uči iz knjige. Marija je postala najslavnejša mati vseh časov.
Mati ne nastane sama od sebe. Modrost, ki jo nosi v sebi in si jo je pridobila, je med drugim sad učenja mnogih rodov žensk pred njo. Mamice okrog sebe potrebujemo modre matere!
TOREK, 8. marec
V hribih se dela dan, v hribih žari! Sestre, le ven na plan, na vrh planin!
Drage žene, danes ob našem dnevu nam vsem želim, da bi osvajale takšne in drugačne vrhove! Marija Štremfelj, prva Slovenka, ki je osvojila Mont Everest, ob vprašanju o njenem največjem dosežku v življenju odločno reče, da je osvojila kar štiri Evereste v življenju – enega pravega in tri svoje otroke.
Moje planinsko ime se glasi:
V NATIKAČIH STOPAJOČA SKOZI ZOBE SMEHLJAJOČA SE LUŠTKANA PLANINSKA KAVKA 🙂
Kako pa tvoje?
PONEDELJEK, 7. marec
Priznajmo si – tudi če si še tako trudimo dvigniti samozavest s tem, da poudarjamo pomen materinstva, tudi če še tako poveličujemo delo, ki ga opravljamo – večinoma bo ostalo skrito in nepomembno, brez družbenega priznanja. Lahko se naučimo prepoznavati svetle plati svojega poslanstva, a še vedno ostajamo pri tem, da imamo opravka z mnogimi neprijetnimi drobnimi opravili – previjati ritko, brisati bruhanje, pospravljati stanovanje, pakirati, prati in lupiti zelenjavo, pobirati smeti za drugimi, gladiti spore… Ravno zato smo na materinstvo tako zelo nepripravljene, saj današnja družba skriva vse, kar je neprijetno na pogled in za kar se je treba vztrajno truditi. Služenje drugemu pač ni moderno.
Treba je v sebi najti gotovost in mir, da vsako drobno dejanje šteje in da opravljam pomembno delo – zase in za tega otroka.