NOVIČKE S TEBOJ SEM

Month: January 2011

PONEDELJEK, 31. januar

Materinstvo prinaša poleg veselja tudi množico strahov. Že v nosečnosti se začnejo velike spremembe, z rojstvom otroka se nam življenje popolnoma spremeni, nato pa se moramo z vsakim otrokovim razvojnim obdobjem na novo prilagoditi. Najprej imamo velike težave s predajanjem otroku, kasneje pa s prepuščanjem otroka svetu. Pogum!

Njihovi pastirji so zbežali in to sporočili po mestu in podeželju. Ljudje so prišli pogledat, kaj se je zgodilo. Ko so prišli k Jezusu in videli tega, ki je bil prej obseden z legijo, kako sedi oblečen in je pri zdravi pameti, so se ustrašili. Tisti, ki so to videli, so jim pripovedovali, kako se je zgodilo z obsedencem, in o svinjah. Tedaj so Jezusa začeli prositi, naj odide iz njihovih krajev. (Mr 4,14-17)

Zadoščenja, ki nas ogroža, si ne bomo upale uresničiti. V svojih željah naj bi se tudi sprostile in razživele in tega se lahko naučimo. Oglejmo si nekatere razloge za nemir:

  • žalovanje za vsem, kar smo opustile zaradi svoje odločitve, je bilo prijetno in varno;
  • stiska zaradi negotovosti v novem položaju, vse nam je tuje;
  • strah, da je vse le minljiva iluzija in da ne bo trajalo;
  • nevzdržna vzhičenost, ker nikoli nismo znale biti srečne in se ne znamo primerno obnašati;
  • strah pred zavistjo in napadalnostjo okolja, ker si želimo predvsem sprejetosti;
  • strah, da ne bomo na višini pričakovanj, ki imajo drugi do nas. (A. Rebula, Blagor ženskam, str. 142)

NEDELJA, 30. januar

Ko sem postala mama, sem najbolj pogrešala veščino, ki me je nihče ni naučil – priznati, da ne zmorem vsega sama, prositi za pomoč in potem pustiti, da mi oseba v resnici izkaže pozornost s tem, da mi odgovori na konkretno potrebo. Saj zmorem sama! Draga mamica, nisi superženska. Danes dovoli, da te nekdo “pocrklja”.

…kajti pasli bodo in počivali in nihče jih ne bo strašil. (Sof 3,13c)

Izguba stika s telesom nam preprečuje, da bi se oddaljevale od povzročiteljev naših bolečin, se zatekale tja, kjer lahko okrevamo, in podprle naravne samoozdravitvene procese, ki jih zmore naš mogočni obrambni sistem. Prepričanje, da ni važno, kaj čutimo, saj je glavno nad seboj uveljaviti, kar je prav, prekinja stike s čuti in čustvi. Uporaba organizma kot orodja za doseganje višjih ciljev globoko načenja zdravje, saj se doživljamo kot predmet. Svojo odpornost namreč črpamo iz celostnega psihofizičnega, socialnega in duhovnega blagostanja, zato je ločenost od telesnih občutkov zelo nevarna. (A. Rebula, Blagor ženskam, str. 17)

 

 

SOBOTA, 29. januar

Mirna mama – miren otrok. Mamica, kako se umiriš v tem viharnem življenju? Veščina, ki bi se je rada naučila! Danes je nov dan za poskuse 🙂

Nastal je velik vihar in valovi so pljuskali v čoln, tako da je bil že poln vode. On pa je bil na krmi in je spal na blazini. Zbudili so ga in mu rekli: “Učitelj, ti ni mar, da smo izgubljeni?” In vstal je, zapretil vetru in rekel jezeru: “Utihni! Molči!” In veter se je polegel in nastala je globoka tišina. Njim pa je rekel: “Kaj ste strahopetni? Ali še nimate vere?” (M3 4,37-40)

Pogosto ob natančnejšem pregledu dogajanja ugotovimo, da ni vse tako, kot se zdi. Koristi nam usmerjanje v reševanje položaja in skrb zase, ne v drugega in v njegovo ravnanje. Nasilnež izgubi oblast nad nami, če naše vidno polje ni polno zasedeno z njegovim likom. Spremenjen zorni kot nam pomaga, da smo sebi v pomoč in da poiščemo pot v olajšanje, razbremenitev in učinkovito kljubovanje, če je potrebno. (A. Rebula, Blagor ženskam, str. 64)

PETEK, 28. januar

“Majhni otroci, majhne skrbi. Veliki otroci, velike skrbi.” Kdo ne pozna tega pregovora? Obenem pa obilica napisanih zgodb, v katerih so se starši posvetili otrokom, ko so bili majhni, in se z njimi povezali v ključnih trenutkih prvih let, govori o tem, da odnosi lahko preživijo tudi vse težavne prehode in sedaj lahko ti starši ponosno zrejo v svoje odrasle otroke. Majhni otroci, majhno veselje. Veliki otroci, veliko veselje.

Z Božjim kraljestvom je kakor s človekom, ki vrže seme v zemljo. Spi in vstaja, ponoči in podnevi, seme pa klije in raste, da sam ne ve kako. Zemlja sama od sebe poraja najprej bilko, nato klas in končno žito v klasu. (Mr 4,26-28)

Značilnosti notranje moči so: odgovorno odločanje ob upoštevanju posledic, odpoved popolni svobodi, stanovitnost, visoka pričakovanja do sebe, vzdržljivost, zvestoba, potrpežljivost, veselje nad seboj, zaupanje vase, rednost, zbranost, pogum, samostojnost, ljubeča, vzpodbudna skrb zase v odmerjanju napora in počitka. (A. Rebula, Blagor ženskam, iz preglednice str. 146-148)

ČETRTEK, 27. januar

Da, materinstvo je lahko tudi nočna mora. Kupi umazanih plenic, neprestan otroški jok, nepospravljeno stanovanje, rutina, življenje za štirimi stenami … Ni čudno, da si večina mamic ob koncu porodniškega “dopusta” oddahne, ko se vrnejo v službo. Menim, da ta mučna občutja, ko smo doma, lahko razrešimo tako, da si postavimo prioritete, si spletemo podporno mrežo ter fizično, čustveno in miselno preuredimo življenje tako, da tudi v tem obdobju ostajamo cele. Predvsem pa bodimo nežne do sebe. Pot je naporna, a osvobajajoča.

… stopamo v svetišče, in sicer po novi in živi poti, ki nam jo je odprl skozi zagrinjalo, to je skozi svoje meso… (Heb 10, 19-20)

Vsaka ženska ima vsaj nekaj osrečujočih in navdihujočih spominov, čustev, misli, a gradivo je največkrat neizkoriščeno. Medtem ko znamo brez prestanka premlevati negativne dogodke, ne znamo enako vešče premlevati vzpodbudnih. Dolgotrajna samovzgoja strne opogumljajoče spomine, podobe, zvoke, besede, občutke… v vitalno razpoloženje, ki ga znamo obuditi tudi v neugodnih okoliščinah. (A. Rebula, Blagor ženskam, str. 194)

SREDA, 26. januar

Koliko mam slišimo danes vzdihovati, da jim je žal, da niso imele otroka bolj zgodaj. Res, danes smo v tej odločitvi tako svobodni, da lahko leta zanemarjamo željo po otroku in se posvečamo drugim stvarem. Zakaj ne bi preprosto obrnili vrstnega reda stvari? V angleščini poznajo izraz “sequencing”, ki pomeni, da ima življenje ženske različna obdobja in da je za vse stvari v življenju pravi čas. Pomeni, da lahko kariero mirno odložimo za nekaj let, poglobimo svoje hrepenenje in poklicne želje in medtem uživamo svojo rodovitnost in materinskost.

Spet drugi so vsejani med trnje. To so tisti, ki besede slišijo, toda posvetne skrbi, zapeljivost bogastva in poželenja po drugih stvareh se prikradejo vanje in jim zadušijo besedo, tako da postane nerodovitna. (Mr 4,18-19)

Ko imamo opravka z željami, smo vse prej kot svobodne. Pričakovanja drugih delujejo na naše možgane tako močno, da se zrcalni nevroni (s katerimi v sebi doživimo čustva drugega kot svoja) dobesedno reorganizirajo pod vplivom teh pritiskov. Nelagodje, jeza, nemir in krivda tako spremenijo naše mentalne procese, da je pot do želje že izgubljena. Nenadoma ni več tako važno, da bi svojo željo izpolnile, hrepenenje zbledi, navdušenje pa poparjeno ponikne. Želje zapuščamo veliko hitreje, kot si mislimo. Še posebno ranljivo pa je hrepenenje, ki je globoko, a je bilo velikokrat zavrnjeno. (A. Rebula, Blagor ženskam, str.168)

TOREK, 25. januar

Ko postanemo mame, se neverjetno število ljudi čuti poklicane, da nam vsake toliko posolijo pamet. Kako naj verjamem, da so pripombe izrečene v moje dobro in dobro otroka, če pa sejejo dvom v moje materinske sposobnosti in v odgovornost mojih odločitev? Mama je strokovnjak za svojega otroka, saj z njim preživi največ časa in mu je najbolj predana. To ne pomeni, da se tudi ona ne more še marsičesa naučiti. W. Sears izogibanje “dobronamernim” nasvetom uvršča med bistvene sestavine povezovalnega starševstva, saj nam, če jim pretirano sledimo, grozi izguba pristnega stika z otrokom.

Padel je na tla in zaslišal glas, ki mu je rekel: “Savel, Savel! Zakaj me preganjaš?” Rekel je: “Kdo si, Gospod?” Glas pa je odgovoril: “Jaz sem Jezus, ki ga ti preganjaš.” (Apd 9, 4-5)

Naš razvoj doseže pomemben vrh, ko sklenemo iz vsega srca ljubiti svojo edinstvenost in ji obljubimo zvestobo tudi za ceno večjih odpovedi, kritike okolja, umika iz odnosov, v katerih nismo spoštovane. Zato samozavest ni dobrina za boječe duše, saj zaživi iz brezkompromisnega soočanja z vsemi ovirami iz oči v oči, iz stika z realnostjo, pogosto iz hudega trka s pričakovanji najbližjih. Ko se odločamo za samozavest, je dobro vedeti, čemu gremo naproti. Izgubile bomo naklonjenost ljudi, ki nas niso pripravljeni spoštovati, a pridobile bomo druge. Tiste, ki si želijo ljubiti žensko, polno dostojanstva, tiste, ki ljubijo naše razcvetanje. (A. Rebula, Blagor ženskam, str. 156)

 

Najbolje plačana direktorica gospodinjstva

Največja dobrina mamic ni denar. Ne, to je čas. Čas, ki ga podarjajo otrokom in ki bi ga potrebovale tudi zase. Ko opravlja tolikšno množico poklicev v enem, ko skrbi za otroka, je največja nagrada za mamo to, da si lahko vzame uro časa zase. Ali ni res?

Ko sem nekoč brskala po netu, da bi našla dober nasvet za poenostavljanje gospodinjstva, sem naletela na zanimivo spletno stran in gospo Natašo Sinovec, ki jo je zasnovala. Navdušila me je njena izvirnost!

Zadnje čase pa me nagovarja stavek, da skrivnost združevanja kariere in družine ni v dobri organizaciji, ampak v poglabljanju vase in v svoj osebni slog. Ampak tudi za to potrebujemo čas! 🙂

Kako torej postati najbolje plačana direktorica gospodinjstva?

 

Materina porodna zgodba

“Če želite razumeti katerokoli žensko, jo morate najprej povprašati o njeni materi in ji nato pozorno prisluhniti. Zgodbe o živežu kažejo močno vez. Koprneče tišine razodevajo nezaključene zgodbe. Več podrobnosti kot ve hči o življenju svoje matere – brez pomislekov in jadikovanja -, močnejša je.” (Anita Diamant, Rdeči šotor)

V pripravo na porod in starševstvo po mojem mnenju spada tudi odkrivanje in razumevanje materine porodne zgodbe. Kako je rojevala vaša mama? Kaj se je dogajalo na vašem porodu? Koliko možnosti imate, da to izveste? Koliko je še ustnega izročila, ki se prenaša iz mater na hčerke?

“V iskanju svoje pristne narave se ne moremo izogniti srečanju s čustvi, ki smo jih doživljale ob materi. Ne moremo mimo svoje prve ljubezni, še zlasti, če je bila nesrečna, in mimo ločevanja od otroških sanj in solz. Nobena mati ne vzgaja svoje hčerke v nesrečno žensko zavestno, a premnoge matere to dejansko storijo, saj deklico nevede in nehote porinejo v pripisano ji vlogo. Zato je za žensko važno, da do dna dojame ženskost svoje matere. Do tega se lahko potem zavestno opredeli in izbere svojo lastno ženskost.” (Alenka Rebula, Blagor ženskam)

Koliko nam matere pomagajo, da bi polno zaživele svoje lastno materinstvo, doživele osrečujoč porod? Pomenljivo je dejstvo, da so ravno generacije pred nami doživljale prenos poroda iz domov v porodnišnice in so verjetno najbolj pod vtisom dogme, da porod ne spada nikamor drugam, da ne more biti drugačen kot medikaliziran. V kolikšni meri to verjamejo naše mame?

Že samo pripovedovanje lahko umije marsikatero rano, nam razjasni naše lastne težnje in nam odpre nove možnosti.

“Eden od največjih dosežkov naše ženskosti je, da zmoremo usmiljenje, razumevanje in odpuščanje ter nazadnje mirno slovo od svoje matere. (A. Rebula, Blagor ženskam)

Menim, da je za oblikovanje svojega lastnega materinstva nujno predelati in preseči materinski slog svoje matere. Opažam, da je v odnosih, ki so pod udarom ob eni največjih življenjskih sprememb – prehodu v starševstvo – še zelo veliko nezdravih navezanosti in vzorcev.

Koliko zmoreva z možem ustvariti avtonomijo v svoji družini? Ta se začenja že ob načrtovanju obporodne oskrbe.

Obenem pa potrebujemo ženske, matere, od katerih se lahko učimo.

“Mati mora imeti mater, ko je mati svojim otrokom. Čeprav ima ženska neodtujljivo duhovno in telesno vez s svojim otrokom, v svetu instiktivne divje ženske ne postane kar takoj in sama od sebe popolno oblikovana zemeljska mati. Blagoslovi divje narave so nekoč prehajali skozi roke in besede žensk, ki so negovale mlade matere. Zlasti prvesnice imajo v sebi mater-otroka, ne kakšno izkušeno staro babo. Mati-otrok je vseh starosti, lahko jih ima osemnajst ali štirideset. Vsaka nova mati začne kot mati otrok. Dovolj je stara, da ima otroke, poleg tega ima tudi dobre in pravilno usmerjene instinkte, vendar potrebuje materinskost starejše ženske ali žensk, ki jo spodbujajo, opogumljajo in podpirajo v materinski skrbi za otroka. Starejše ženske so bile skrinje instiktivnega znanja in vedenja, ki so ga predajale mladim materam. Običajno so ga predajale besedno, a tudi drugače. Zapletena sporočila o tem, kaj in kako je treba narediti, je moč poslati že s pogledom, z dotikom dlani, s šepetom ali z naklonjenim objemom. Instiktivno sebstvo vedno blagoslavlja novinke in jim pomaga. Tako je med zdravimi bitji in med zdravimi ljudmi. Mati-otrok prestopi v krog zrelih mater, kjer je sprejmejo s šalami, z darovi in zgodbami. (Clarissa Pinkola Estes, Ženske, ki tečejo z volkovi)

Poskusimo najti take ženske – v svoji materi, sestrah, tetah, prijateljicah in novih poznanstvih, ki se bodo spletla v obporodnem obdobju -, ki nam bodo pomagale razviti našo materinskost.