NOVIČKE S TEBOJ SEM

Month: July 2010

Otroštvo

“Kdor ne sprejme Božjega kraljestva kakor otrok, nikakor ne pride vanj.« (Mr 10,15)

Znamo postati kot otroci?

Se znamo vživeti v otroka?

Se zavedamo, kaj nosimo s seboj iz svojega otroštva?

Knjigi

Alenka Rebula: Globine, ki so nas rodile

Alenka Puhar: Prvotno besedilo življenja


in film Otroštvo.

Življenje je dar

Gianna Jessen je čudovita mlada ženska, ki je preživela splav – ni umrla, ko jo je njena mama splavila.

8. septembra 2008 je nagovorila avstralsko javnost v parlamentu v Melbournu. Ob njenem govoru, ki si ga lahko v dveh delih ogledate na spodnjih povezavah in si spodaj preberete tudi prevod, ostanemo brez besed.

Govor – 1. del

Govor – 2. del

“Posvojena sem. Moja biološka mati je imela 17 let, moj biološki oče prav tako. Noseča je bila 7 mesecev in pol, ko se je odločila oditi na kliniko Planned Parenthood, ki opravi največ splavov na svetu. Svetovali so ji splav s solno raztopino, ki jo uporabljajo za izvršitev splava v poznih mesecih nosečnosti. Pri tem se solna raztopina vbrizgava v materino telo; otrok golta to raztopino, ki ga razžira odznotraj in odzunaj, mati pa rodi mrtvega otroka v roku 24 ur. Toda na ogromno in šokantno presenečenje vseh se nisem rodila mrtva, ampak živa, in sicer 6. aprila 1977 v kliniki za opravljanje splavov v okrožju Los Angelesa. V popolnem načrtovanju mojega rojstva je fantastično prav dejstvo, da izvršitelj splava še ni prišel v službo, tako da ni imel možnosti, da bi nadaljeval s svojim načrtom za moje življenje, ki je bil – moja smrt.

Zavedam se, da sem v zelo lepi zgradbi Vlade in ljubim vašo domovino kot svojo lastno. Toda vem, da v času, v katerem živimo, nikakor ni politično modro izgovarjati imena Jezusa Kristusa na takem mestu in Ga povabiti na taka srečanja, kajti Njegovo ime lahko povzroči, da se ljudje počutijo grozno nelagodno. Toda jaz nisem preživela zato, da bi pripomogla k temu, da bi se vsi ljudje počutili prijetno. Preživela sem, da bi malo razpihala stvari. In v tem uživam.

Kot sem že povedala, sem se rodila živa po 18 urah. Morala bi biti slepa, morala bi biti izžgana, morala bi biti mrtva. Toda nisem! Veste, kaj je fantastično? Dejstvo, da je izvršitelj splava moral podpisati moj rojstni list! Zato vem, kdo je. In za vse skeptike, ki me poslušajo: v mojem kartonu piše »Rojena v času abortusa s solno raztopino.« Ha! Niso zmagali. Pozanimala sem se, kdo je človek, ki je opravljal moj splav. Njegove klinike so del največje verige klinik v ZDA in letno zaslužijo 70 milijonov dolarjev. Prebrala sem neki njegov citat izpred nekaj let: »Abortiral sem več kot milijon otrok in to smatram za svojo strast.« To vam govorim zato, ker se, dame in gospodje, nahajamo v zanimivi bitki v tem svetu, pa če to dojamemo ali ne. To je bitka med življenjem in smrtjo. Na kateri strani ste?

Medicinska sestra je poklicala nujno medicinsko pomoč, prepeljali so me v bolnišnico, kar je resnično čudež. Kajti v tem času pa vse do leta 2002 je bila v moji domovini navada, da so tistemu, ki je preživel splav, končali življenje, pa najsi je bilo to z davljenjem, dušenjem ali s tem, da so ga pustili umreti ali da so ga odvrgli. Toda 5. avgusta 2002 je predsednik Bush uzakonil akt o zaščiti živorojenih otrok, da bi to preprečil.

Vidite, mi smo resni. Upam, da me bodo zasovražili do smrti, da bom tako lahko občutila Boga in tako razumela, kaj pomeni biti osovražen. Kajti On je bil osovražen! Kristus je bil osovražen! In ne veselim se tega, da bom osovražena, saj vem, da sem že osovražena, ker razglašam življenje! In pravim vam: »Niste me ujeli! Tihi holokavst me ni premagal!« In moje poslanstvo, dame in gospodje, izmed mnogih stvari je vnesti humanost v razpravo, ki smo jo enostavno zavili, postavili na polico in dejali: »To je problem!« Odstranili smo svoja občutja, postajamo trdi. Mar resnično želite to? Koliko ste pripravljeni tvegati, da bi govorili resnico v ljubezni in usmiljenju, da bi vstali in bili pripravljeni na to, da boste osovraženi? Ali se končno vse vrti okrog vas? Ali mene?

Po vsem tem sem bila nameščena v dom za nezaželene nujne primere, kjer so se odločili, da me ne marajo. Ob tem rada rečem: »Ne vem, kako me niste mogli vzljubiti že vse od začetka?! Kaj ni v redu s temi ljudmi?« Pa me niso marali. Vidite, jaz sem osovražena že od spočetja. Od mnogih. In ljubljena od še več drugih, posebno od Boga. Jaz sem Njegova deklica.

In Božji deklici se ne smete zameriti. Na mojem čelu piše: »Bolje zate, da si dober do mene, ker moj Oče vlada svetu!«

Torej po tem, ko sem bila v slabem domu, so me namestili v drugi dom, v prekrasni dom, v Pennyjin dom. Penny mi je povedala, da sem imela 17 mesecev, 14 kg in diagnozo cerebralne paralize (smatram jo za dar), ki je bila neposredno povzročena zaradi pomanjkanja kisika v možganih, ko sem se borila za življenje. Prisiljena sem, da vam rečem naslednje: če je splav pravica ženske, vas sprašujem, katere so moje pravice? Tistega dne ni bilo niti ene radikalne feministke, ki bi vstala in kričala, kako  teptajo moje pravice. Pravzaprav je moje življenje ugašalo v imenu pravic žensk. In, dame in gospodje, jaz ne bi imela cerebralne paralize, če ne bi preživela vsega tega. Zato, kadar slišim grozljiv, odvraten argument, kako potrebujemo splave, ker bi bil otrok lahko invalid … Ah! Občutim grozo, ki mi napolnjuje srce! Dame in gospodje, obstajajo stvari, ki se jih morete naučiti samo od najslabotnejših med nami. In kadar jih ubijete, ste vi tisti, ki izgubljate! Gospod skrbi zanje, toda vi ste tisti, ki boste večno trpeli! In kakšna aroganca, kakšna absolutna aroganca – to je bil argument v tem  mestu, kjer živimo –, da morajo močnejši dominirati nad šibkimi, da morajo odločiti, kdo živi in kdo umre! Kakšna aroganca. Mar ne razumete, da ne morete povzročiti niti tega, da vaše srce bije? Mar ne razumete, da v resnici moči, za katero mislite, da jo imate, ni, da v resnici pravzaprav ne posedujete ničesar! Božje usmiljenje je tisto, ki vas ohranja, tudi takrat, ko Boga sovražite!

Pogledali so mojo drago Penny in rekli: »Iz Gianne nikoli nič ne bo,« kar je vedno opogumljajoče. Toda ona se je odločila, da jih bo ignorirala, in delala z menoj trikrat dnevno. Začela sem držati glavo, oni pa so govorili: »Gianna nikoli ne bo zmogla tega in onega …« Da skrajšam zgodbo: s tremi leti in pol sem hodila s pomagalom in protezami za noge. Danes stojim tukaj rahlo šepajoča, brez pomagala in protez za noge. Včasih padem graciozno, včasih zelo nerodno, odvisno od situacije. Toda vse to v Božjo slavo! Vidite, dame in gospodje, slabotnejša sem kot večina od vas, toda to je moj govor. Kako majhna je cena, ki jo plačujem za to, da sem lahko luč v svetu in mu ponujam upanje. Mislim, da v našem napačnem razmišljanju, o načinu, kako stvari stojijo, ne razumemo, kako lepo je lahko trpljenje! Ne javljam se zanj prostovoljno, toda kadar pride, pozabljamo, da je Bog tisti, ki vse vodi, in da je On tisti, ki lahko najbolj nesrečne stvari naredi prečudovite!

Spoznala sem svojo biološko mamo. Odpustila sem ji. Kristjanka sem. Ona je zelo zlomljena ženska. Prišla je na dogodek, ki sem ga imela pred dvema letoma. Nenajavljena se je pojavila pred mano in rekla: »Pozdravljena, jaz sem tvoja mama.« To je bil zelo težak dan, pa vendar; medtem ko sem trpela vse to – verjetno mislite, da sem smešna – sem sedela tam in premišljevala: »Jaz ne pripadam tebi. Jaz pripadam Kristusu. Jaz sem njegova deklica in jaz sem princesa. Tako da brez ozira na to, kaj govoriš, in na vso tvojo jezo in zlomljenost in gnev, ni moja stvar, da to nosim. In tudi ne bom.« Vse to sem govorila sama v sebi. Torej, dame in gospodje, imate možnost.

Samo na kratko bi se želela v svojem govoru neposredno obrniti na moške v tem prostoru in storiti nekaj, kar se še  ni storilo. Možje, ustvarjeni ste za velike stvari! Ustvarjeni ste, da vstanete in da ste resnično možje. Ustvarjeni ste, da branite žene in otroke, ne pa da stojite ob strani in obračate glavo vstran, ko se zavedate, da se dogaja umor, ter da ne napravite nič v zvezi s tem vprašanjem. Niste ustvarjeni zato, da izkoristite ženske in da nas pustite same. Ustvarjeni ste, da ste plemeniti in čudoviti, usmiljeni in močni ter da se zavzamete za to. Ker, poslušajte me, možje, preveč sem utrujena, da bi še naprej namesto vas opravljala vaše delo. Žene, niste ustvarjene za to, da bi z vami grdo delali. Niste ustvarjene za to, da bi sedele in ne bi vedele, koliko ste vredne. Ustvarjene ste za to, da se za vas borijo. Za vedno.

Sedaj je vaš trenutek. Kakšni ljudje boste? Verjamem, da neverjetni. Verjamem, možje, da se boste soočili z izzivom. Vsem politikom, ki me poslušajo, posebno  moškim, bi rekla naslednje: »Ustvarjeni ste za velike stvari, ustvarjeni ste, da branite to, kar je pravično in dobro.« To goreče mlado dekle je stalo tukaj in dejalo: »To je vaš trenutek. Kakšni možje želite biti? Možje, obsedeni z lastno slavo, ali možje, obsijani z Božjo slavo?« Čas je, da se opredeliš, dežela Viktorija. To je tvoja ura. Bog ti bo pomagal, Bog bo s teboj. Možnost imaš, da proslaviš Boga in mu izkažeš čast v letu 2008.

Naj končam … Nekatere izmed vas morda moti, ker ves čas govorim o Bogu, o Jezusu. Toda kako bi sploh mogla hoditi okrog, ‘šepati’ po tem svetu in ne dati vsega svojega srca in pameti in duše in moči Kristusu, ki mi je podaril življenje!? In če mislite, da sem neumna, je to samo še en dragulj v moji kroni. Ves namen mojega življenja je storiti, da se Bog smehlja.

Upam, da je vsaj kaj od tega imelo smisel. Enostavno je prišlo iz mojega srca. Naj vas Bog blagoslovi in varuje.”

 

 

 

Ljubim se

Alenka Rebula v knjigi Blagor ženskam piše:

“Krščansko priporočilo Ljubi svojega bližnjega kakor samo sebe lahko verna ženska živi nasilno ali osvobojajoče, odvisno od tega, koliko je pripravljena na resnično soočenje z lastno notranjostjo in s pristno ljubeznijo do sebe.”

Knjiga je odličen priročnik za samovzgojo in odkrivanje ženskega notranjega sveta…

Po Sloveniji je vzklilo že kar nekaj skupin žensk, ki skupaj berejo in rastejo ob tej knjigi.

Kako to vpliva na njihovo življenje in doživljanje sebe, pa lahko močno začutimo v pesmi Ljubim se Eve Moškon.

Navdihujoče

Koliko stvari se nas dotakne, nas nagovori v vsakdanjem življenju…
Včasih so to semena za naše lastno ustvarjalno udejstvovanje.

Včasih nas kakšna misel, podoba, zvok… le potolaži, se nežno dotakne naše duše, pozdravi staro rano…

Včasih nas kaj vznemiri v taki meri, da ne moremo več mirno ždeti in nas usmeri k odločitvi za novo…

V tej rubriki bom podelila stvari, ki so me ali me še vedno navdihujejo, morda pa tudi vas…

Vabljeni, da se potopite!

VBAC* doula

*VBAC je kratica za “vaginal birth after cesarean” in pomeni vaginalni porod po carskem rezu.

Kako mi je doula pomagala roditi po naravni poti?

Spomin na moj prvi porod je boleč, nič prijeten. Ko mi je dan po predvidenem roku poroda nenadoma začela odtekati voda, sva se z možem v spremstvu dveh reševalcev odpeljala v porodnišnico. Po vaginalnem pregledu so ugotovili, da sem še popolnoma zaprta in da maternični vrat ni še nič zmehčan. Po opravljenem klistirju so se mi le začeli blagi naravni popadki, ki sem jih lepo predihavala. Ker so menili, da gre vse skupaj prepočasi, so mi začeli umetno pospeševati porod. Počutila sem se grozno. Ležala sem na postelji, z masko na ustih in nosu, strašno me je bolelo, zelo globoko sem dihala.

V trenutku sem zgubila zavest. Zbudila sem se šele v sobi – brez otroka, nevede, kaj se je sploh zgodilo. Dobro, da je bil ob meni mož, ki mi je počasi vse razložil – da sem imela urgentni carski rez, ker se je otroku slabo godilo.

Bilo mi je zelo hudo, ker rojstva sploh nisem doživela, ko sem se zbudila, otroka ni bilo ob meni, sledile so tudi številčne težave z dojenjem. Vendar sem nekako vse pozabila, ko je mali dopolnil približno pol leta.

Ko pa sem zopet zanosila, so se v meni začeli pojavljati strahovi, dvomi, hrepenenja v zvezi z rojstvom. Takrat mi je pomoč doule prvič prišla zelo prav. Kot najpomembneje se mi zdi to, da me je spodbudila k razmišljanju o naravnem porodu. Predlagala mi je dve zlati knjigi (Modrost rojevanja in Moj porodni načrt). Veliko sva se tudi pogovarjali. Potrdila je moje občutke, me poslušala, mi svetovala.

Med drugo nosečnostjo sem tako res spoznavala, kako čudovito je ustvarjeno žensko telo. V sebi sem našla skrite moči, ki so se borile, da bi otroček po naravni poti prišel na svet. Šla sem tudi skozi pot očiščevanja in odpuščanja vsem, ki so sodelovali pri rojstvu prvega otroka, saj sem imela občutek, kot bi bila posiljena – z umetnimi popadki in carskim rezom. Ko sem prehodila to pot, sem bila že v zadnjem mesecu nosečnosti, ko sem res poskušala narediti vse, da bi se otroček naravno rodil – veliko sem hodila, se sproščala, poglabljala, globoko v sebi verjela, da mi bo uspelo in vse skupaj izročala Bogu, Mariji in nekaterim svetnikom.

Tudi tu mi je pomoč doule prišla prav, saj je meni in možu priporočala nekatere odlomke iz knjige o duhovni pripravi na porod.

Po približno 14 dneh prigovarjanja, naj se detece vendarle rodi, je 9 dni po predvidenem roku poroda res začel dajati znake, da potrebuje več prostora in da bi že rad videl, kdo bi ga končno rad pestoval, in tako se je rodil zlati fantek.

Ko je porod minil, sem vsa srečna lahko zapisala: “Porod je čudovit vihar, ki tako močno prevetri žensko telo, da porodi otroka na svet.” in se zahvaljevala Bogu za vse ljudi, ki so mi pomagali, da sem rodila po čudoviti naravni poti!

JSP