Toliko stvari nas vleče stran od doma in otrok – telefon, računalnik, delo, opravila, služba, študij, knjige, kolegice, skupine, igralne urice, krožki, treningi, šola … Ves čas bi morali biti boljši, lepši, pametnejši, v središču dogajanja. Alenka Rebula vse te reči zelo dobro poimenuje: “večno pehanje za tem in onim”. S tem zadane žebljico na glavico, saj prepoznavam, da me od – preprosto biti z otrokom – še najbolj vleče moja lastna težnja po učinkovitosti, uspešnosti, imidžu. Zadnje čase se velikokrat slišim reči: “Ja, takoj bom, samo še tole…”

Na vrata trka moj ljubljeni otrok. Ne odprem mu. Delo imam. Veliko nujnega dela. Otrok trka in kliče, potem zajoče – in utihne. Kasneje, ko je delo opravljeno, odprem vrata in srce – toda otroka ni. Odšel je. (Neža Maurer, Odšel je, zbirka Od mene k tebi)

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.