Odkar sem mama, si zelo težko priborim jasnino misli. Zbudim se vsa zaspana zaradi motene noči, zasuje me kup zahtev, otroški jok, kopica opravil, vzgojne težave, moževe prošnje… Kje sem jaz? Kdo sem? Kako naj se spet najdem?

Vdori na moje ozemlje me sčasoma tako izčrpajo, da se samo še jezim. Sedaj delujem preventivno. Ohranjam svoj otoček, košček miru, prostor, kjer sem lahko sama s seboj.

Zdaj bolje razumem tisto ljudsko, gre pa za hiško moje duše:

Zjutraj sem vstala,
drv sem nabrala,
v hiško sem tekla,
sem hiško pometla,
sem lupla krompir.

NOVO! Tedenska razmišljanja za zaposlene mame

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.